... nisem prišel, da bi prinesel mir, temveč meč.
(Evangelij po Mateju 10,34)

If I have performed alchemy, then it was in the only way that is reliable today, namely unwittingly.
(Marcel Duchamp)

 

So stvari, ki če jih ne razumemo takoj, jih ne bomo razumeli nikoli. Tako je tudi s paleolitskimi jamskimi slikarijami. Osebno jih v originalu še nisem videl, samo reprodukcije, a si bom vseeno drznil z njihovo pomočjo odgovoriti na vprašanje: "Zakaj slika, risba?" Tudi o življenju slikarjev predzgodovinskih jamskih slikarij ne vem ničesar, a trdim, da so se ob svojem delu kaj malo trudili za to, da bi napravili vtis na nas, ki moramo v življenju še marsikaj postoriti. Za jamske slikarje, ki niso bili provincialno amaterski, so imele njihove slike, in slikanje, nam neki neznani smisel in pomen. Ne bom imel v ospredju percepcijske in recepcijske razlike, čeprav ...

Paleolitske, predzgodovinske jamske slikarije že vse od odkritja netijo neskrito zanimanje in občudovanje. V zadnjih dobrih sto letih je bilo v svetu odkritih več sto jam s takšnimi slikarijami, največ v Evropi. Najbolj znani tovrstni najdbi sta Altamira in Lascaux. A tudi za vse druge vlada veliko zanimanje. Skoraj vsako leto odkrijejo kakšno novo. Nekatere jame so za javnost zaprte, saj predzgodovinskim slikarijam izparine, ki jih obiskovalci prinesejo s seboj, škodujejo, tako kot premočna svetloba, s katero si jih ogledujejo. V jamah, odprtih za obiskovalce, pa so razne čakalne liste ali polno nekih drugih preprek, ki ovirajo polnokrvno doživetje teh slikarij. Le malokdo je predzgodovinske slikarije videl v originalu, a če jih je, jih je videl ob umetni svetlobi našega časa, ki ima popolnoma drugačno spektralno porazdelitev kot svetloba, ki so jo uporabljali ob izdelavi slik. Današnja umetna svetloba estetski učinek teh slikarij močno posodobi.

Za najslavnejšo slikarijo v Altamiri, ki je na stropu, so si ob izdelavi morali postaviti nekakšne odre. Sodelovati je moralo tudi veliko slikarskih pomočnikov, ki so slikarjem sproti mešali barve, da se jim niso zasušile že pred uporabo. Slikarji so večinoma polnoplastično odslikavali živalske figure. Slikarije so odlično narejene, vizualno, za oči, a niso bile narejene zato, da bi jih gledali v današnjem pomenu. Če sploh za gledalca, so bile narejene za gledalca v temi. V nekaterih jamah so posamezne slikarije narejene na tako nedostopnih predelih, da je potrebno dobesedno iti po rokah in kolenih, če želite priti do njih. To, da so te slikarije na skritih, nemogočih mestih, je znak, da je bil gledalec za takratne slikarje nezaželen, ali pa se je moral zelo, zelo potruditi, če jih je želel videti. Kar nekaj odkritih jamskih slikarij je že propadlo. Nekatere slikarije, najdene pri Bedeilhacu v Pirenejih na začetku prejšnjega stoletja, so popolnoma propadle že v šestih mesecih po odkritju.

Predzgodovinske jamske slikarije nas provocirajo, čeprav jih je malokdo od nas imel priložnost videti v živo, in ne samo na umetelnih fotografijah. Fotografije dajejo revno sliko obstoječega stanja. Občutek za veličastno in lepo? V teh slikarijah ni ničesar, kar nas bi oprijemljivo nagovarjalo, da so imele religiozen namen. Utilitarne in neutilitarne teorije ne dajo prepričljivih razlag. Slikarije ne prikazujejo (z eno samo mogočo izjemo), duhovnikov, čarovnic, vračev. Na njih ni ničesar, kar bi lahko poimenovali ritual, ceremonija. Zgodnje razlage se zdijo točne in napačne, in prav tako je z najnovejšimi. Veliko časa nas loči od teh slikarij in mogoče jih z našo imaginacijo sploh ne moremo več razumeti. Pa je to sploh potrebno?

Prazgodovinske jamske slikarije so zelo kompleksne in pomensko večplastne. Najboljše slike so delo profesionalcev. Polikromatske. Tudi sprejane z uporabo šablon. Običajno so grajene v več plasteh, druga čez drugo. Posamezne plasti so navadno delo enega avtorja, a ob naslednjih plasteh se zdi, kot da jim pri delu ni bilo mar za prejšnje, saj niso povezane s spodnjimi oziroma so narejene, kot da spodnjih plasti ni. Posamezne plasti so nastale v časovnih razmikih tudi do nekaj sto let. Celotni živalski imaginarij teh slikarij obsega več kot dvajset različnih vrst, med njimi so upodobljene tudi živali, ki so do danes že izumrle. Če so bile slikarije del nekakšne lovske magije, je presenetljivo, kako malo so naslikane živali v zvezi z živalmi, s katerimi so se prehranjevali. Nekatere interpretacije pravijo, da so jame služile ob obredih rodnosti, lova in za iniciacijo mladostnikov. Toda ljudje so upodobljeni redko. Ali so v teh poslikanih jamah svoje obrede opravljali šamani? Odtisi rok na jamskih slikarijah vsebujejo smrtno nevarne halucinogene snovi. So jih uporabljali med slikanjem? Večkrat so prostori, kjer se nahajajo te jamske slikarije, izredno muzikalno resonantni, in piščali, ki so jih našli na tleh, nekatere interprete napeljujejo, da so bile slikarije okrasitev nekakšnih dvoran, komornih sob za glasbo. Obstajajo celo trditve, da so paleolitske jame glasbeni instrumenti, ki so jim okrasili stene. Vse to lahko drži, lahko pa tudi ne. Razni živalski zobje, predvsem medvedji, jelenovo rogovje, najdeno na tleh, so lahko ostanki nekih obredov. Špekulira se tudi, da so bile te slikarije v zakotnih in na težko dostopnih mestih zato, da so se tja šamani umaknili med svojimi obredi. Toda vsega tega seveda ne moremo vedeti in razumeti, lahko pa buri našo omejeno domišljijo, ki te predzgodovinske stvarnosti mogoče niti sanjati ni več sposobna. Vse interpretacije paleolitskih slikarij nastajajo v risu našega časa in so nujno pristranske. Radikalna nezadostnost in zmotnost izhajata iz strateške napake, ki je v tem, da zanika očitnost oziroma zmanjšuje njeno vrednost in pomen. Zgodovina interpretacij paleolitskih jamskih slikarij je v zadnjih sto letih doživela veliko transformacij. Etnografsko, totemistično, magijsko, psihoanalitično ... Lascaux je bil celo razumljen kot Sikstinska kapela prazgodovine. Preostala, poznejša odkritja pa kot zarja umetnosti. Te interpretacije ne prepričajo, ker v strahu, da bi povedale premalo, povedo preveč. Retorika osuplosti nad jamski mi slikarijami je običajno pokroviteljska do paleolitske populacije in večinoma zasnovana na poznavanju "primitivcev" prek evolucijskih teorij. A na tem mestu te stvari niso zelo pomembne, tudi zato, ker v teh slikarijah ni nič amaterskega in provincialnega. Kaj je bil namen teh slikarij ne vemo, in verjetno ne bomo nikoli vedeli, nam je pa v nekakšno veselje, celo počaščeni smo lahko, da so delili svoje življenje z nami, a to je bistveno stranski proizvod, saj kdo le smo bili mi zanje. Toda v življenju so običajno vse dobre stvari bistveno stranski proizvodi, ki so povezani s tistim, kar se nam zgodi na podlagi tega, kar smo, v nasprotju s tistim, kar lahko dosežemo s trudom in prizadevanjem.

Pri jamskih slikarijah se hitro zavemo, kako malo stvari je zares inherentnih slikarstvu in kaj vse so konvencije, nabrane skozi čas. Odnos do predhodnih slikarij, do formata, do slikovnega polja, do osvetlitve, do gledalca, do prezentacije.:. Jamske slikarije so nastale v prostorih, po katerih se je razlivala tema. Že v koncepciji niso bile nič kaj prijazne do današnjega konvencionalnega gledalca, ki si ob ogledovanju želi enakomerne, nemigetave svetlobe, simulacijo dnevne, arbiter pa celo udoben stol. Je v jamskih slikarijah kaj praktičnega, utilitarnega? Leonardo da Vincijev renesančni diktum" ... pittura e cosa mentale" je bil z jamskimi slikarijami razširjen, še preden je bil izrečen. Vse konceptualne, neretinalne smeri presežene na izredno eleganten način. Mogoče je slikanje, slika nekaj tako generičnega kot govorjenje, gestikuliranje, in ni proizvod kulture, ampak le eden od vzrokov zanjo, eden njenih osnovnih gradnikov?

Za večino, ki nismo videli jamskih slikarij v originalu, se te slike dotaknejo predvsem duha. Saj niso slikali za gledalce, občinstvo! So se med slikanjem, ko so se izgubljali v svojih delih, osrečevali? Ali so oči, ko niso videle, želele videti? Konteksta jamskih slikarij ne poznamo in sodobne interpretativne metode, ki bolj ali manj izhajajo iz konteksta, konvencij, so lahko samo neme.

Svetloba je za slikarstvo ključna. Črno-bele in barvne fotografije jamskih slikarij so posnete z močno, bolj ali manj enakomerno, nemigetavo svetlobo. Osvetlitev pri fotografiranju je prilagojena sodobnemu konvencionalnemu občutku za kakovost in na fotografijah je vse briljantno. Barvne fotografije pa kažejo tudi, da ima spektralna porazdelitev svetlobe, s katero fotografirajo jamske slikarije, drugačno porazdelitev kot svetloba, ki so jo uporabljali pri slikanju. Naše današnje oko je občutljivo na svetlobo nekako med štiristo in sedemsto nanometri. Lahko da je bila spektralna občutljivost očesa slikarjev jamskih slikarij drugačna, ne vemo. Zagotovo pa sta bila spekter in intenziteta svetlobe, ob kateri so slikali, drugačna od spektra današnje umetne svetlobe, s katero si pomagamo pri ogledovanju in fotografiranju teh slikarij. Svetila, bakle, ki so jih uporabljali pri slikanju jamskih slikarij, oddajajo toplo, razmeroma šibko, migetavo in neenakomerno svetlobo, s katero vidimo temno vijoličaste barve kot temno rjave, in pri kateri imamo težave z modrimi odtenki. Pred petnajstimi leti in več, ko sem veliko časa preživel daleč stran v hišici sredi gozda, kjer je edini vir svetlobe sveča ali petrolejka, je bil občutek, ko sem bil v središču neenakomerne, migetave in zelo omejene tople svetlobe, blagodejen, navdušujoč, na trenutke božanski. Tudi slikarji jamskih slikarij so takšne občutke zagotovo poznali. Za The Rothko Chapel v Houstonu se nekateri kritiki pritožujejo, da lokacija zanjo ni najbolje izbrana, ker je tam svetloba pretopla, in da bi kapela morala biti veliko bolj na severu, kjer je svetloba hladnejša. Takšne pritožbe sploh niso nedolžne. Ko sem bil pred dobrim ducatom let tam, me celota res ni preveč prevzela, a mislim da s toplo južno naravno ambientalno svetlobo slike v The Rothko Chapel pridobijo. Centralna vijoličasta, indigo modrikasta slika se ob tej svetlobi še dodatno nežno barvno zamegli s temno rjavo rdečino. Pri dveh stranskih slikah barvno zelo potemnjenega zelenega kromoksida pa te barvne zameglitve ni tako močno opaziti. Na jamskih poslikavah so najdeni predvsem naravni črni, beli, rdeči in rumeni (oker) pigmenti. Zelene zemlje so izredno redke, v Altamiri in Lascauxu pa so našli celo kančke vijoličastega pigmenta, manganov mineral, torej čisto z roba naše receptivne spektralne občutljivosti. A vijoličaste pri svetlobi, ob kateri so slikali, niso mogli videti drugače kot zelo temno rjavo, skoraj črno. Z modrimi barvnimi toni, pigmenti niti poskušali niso, jih niso niti prinesli v jame. Danes je človeško oko pri dnevni svetlobi najbolj občutljivo za zeleno rumeno barvo. Je bilo takrat tudi tako, ali pa je bilo njihovo oko najbolj občutljivo za rumeno rdeče barve? Je bil dejanski spekter njihove občutljivosti za vidno svetlobo pomaknjen proti daljšim valovnim dolžinam in tudi pri dnevni svetlobi niso dobro zaznavali vijoličaste in modre in ju pri jamskih slikarijah niso pogrešali? Egipčani so deset tisoč let pozneje kar opazno uporabljali modre pigmente. A zakaj neka judovska legenda še dosti pozneje pravi, da je Bog, ko je ustvaril Adama, zbral rdeč, črn, bel in rumen prah s štirih delov sveta? Neutemeljeno bi bilo trditi, da slikarji prazgodovinskih jamskih slikarij niso percipirali modre barve in s tem modrine neba. So pa imeli drugačen odnos do barv, tako ponoči kot podnevi. Oko je ekstremno občutljiv in kompleksen organ. Danes se človeško oko prilagodi na temo nekako v tridesetih minutah in njegova največja občutljivost se premakne proti hladnemu delu vidnega spektra. Je bilo včasih tako? Današnje človeško oko v temni sobi, ko gleda istočasno dve šibki svetlobi enakih svetilnosti, rdečo in modro, modro zaznava kot svetlejšo. Toda to je opazil češki fiziolog Purkinje šele leta 1825, tako da nič ne vemo, kako je bilo s tem pred dvajset tisoč leti.

Našli so tudi nekaj malega zunajamskih prazgodovinskih slikarij, ki pa so običajno bolj gravure, vpraskane risbe in se jim ne da natančno določiti časa izdelave. Lahko da je bilo v času nastanka prazgodovinskih jamskih slikarij narejenih tudi mnogo zunajamskih, a, žal, skoraj nobene nismo našli. Nespametno bi bilo reči, da so slike delali v temačnih jamah zato, da bi se na svetlobi neobstojne barve in pigmenti ohranili tisočletja, bolj verjetno je, da jim pri teh slikarijah ni bil prvenstven retinalni del, da jih potencialni gledalec ni zanimal. Toda izdelane so profesionalno, tako, da so tudi paša za oči, so lepe za oči. Za oko, to neznansko mojstrovino, in za še bolj neznanskega duha. Lahko, da so v temačnih prostorih bolje videli kot mi danes. A vseeno, pri teh slikarijah jim je šlo za vse kaj drugega, kot da bi zabavali samo oči. Izkušnja močne enakomerne dnevne svetlobe jim je bila seveda znana, a so se vseeno odločili za spektralno ozko, šibko, migetavo svetlobo in za temo.

Jamske slikarije so nastale pred iznajdbo pisave, v času pogovornega jezika. Zgodovina pa se začne s pisnimi viri in iz časa nastanka jamskih slikarij seveda nimamo nobenih zapisov za osvetlitev konteksta, a slikarije nas nagovarjajo v realnem času in preprosto niso samo predmet arheologije. Umetnostna zgodovina brez pisnih virov ne more. Ko gledamo zvezde, vidimo njihovo konstelacijo v nekem drugem času, in umetnostna zgodovina, teorija se do jamskih slikarij v najboljšem primeru lahko obnaša podobno kot astrologija do zvezd. Minorno, pokroviteljsko.

Ko prazgodovinske slikarije "priklopimo" na našo umetno svetlobo, jih fotografiramo, interpretiramo, smo nehote odstranili bistveno. Takrat se je vse dogajalo v temi oziroma ob borni, migetavi svetlobi in tudi oni so bili mogoče senzibilni za nočne želje po smrti? So znali bolj izkoristiti mrakobni (temačni) čas, harmonijo noči, ko sta nebo in zemlja najbolj povezana? So vedeli, da dokler ne pride slika, razumemo drug drugega, ne da bi spregovorili? Je bila najprej podoba in ni bila pri bogu? Je bila napetost med vizualnim in nevizualnim tudi takrat ena od osrednjih točk? Ne vemo. Bi morali biti iz drugega časa. Ali obstaja za vsako slikarijo neki potencialni gledalec s pravim uvidom, da jo bo spregledal? Kdo so bili ti tujci, ki so slikali tu poleg nas, so bili to mi? Ni interpretativne strategije, ki bi pojasnila pomen in smisel. Ali je slikarstvo medij, ki presega našo interpretativno imaginacijo? Zakaj? Zato, ker je strukturno element besedila, ki izhaja iz privzete interpretativne strategije. Ali imamo dovolj umetnosti? Kako so takrat preganjali neki osnovni strah, ki ga danes nevede preženemo s ključavnico? So to vrsto strahu sploh poznali?

Ali je v času in okviru sodobne institucionalne umetnosti, ko naj bi slikar svoja dela kar naprej predpredstavljal, predpojasnjeval, predrazlagal, sploh kaj prostora za sporočilnost jamskih slikarij? Kaj se s tem predrazlaganjem pridobi in kaj izgubi? Kaj se zgodi z deli, ki so se anoreksično zožila na svoje bazične pogoje, na svoj medij? Jih anoreksija vodi v negativno smrt? Sodobna telematika razvija idejo srečno začasnega, časovno omejenega prostora. In zakaj je večina sodobne umetnosti dementne, slikarstvo pa konvencialno in provincialno?

Slikarstva nisem nikoli razumel kot obrtniško delo, ki je lepo za kake oči. Napuh ponižnosti bi bil, če bi izjavljal, da sem zadovoljen s tistim, kar me ne more zadovoljiti. In res, slikarstvo me samo na retinaIni ravni ne zadovolji za daljši čas, če kakor koli ne začne korespondirati z duhom, z vesoljnim, zunaj realnega časa, in v njem. Samo retinaIno slikarstvo, ali pa slikarstvo kot zrcalo časa mi postane dolgočasno. Slika, telo slike mora zaposlovati tako duha kot oči gledalca, omogočati korespondenco med njima. Slikarstvo mora združevati duha in oko. Zdrava pamet ima pri določanju pomena glavno vlogo, a malo ali pa nobene pri podelitvi smisla. Tu je v pomoč le nagon duha. Vprašanje o smislu nima odgovora, ni usmerjeno, nima "zdrave pameti". Kakšen je pomen sveta in slike v njem? Pomen in zdrava pamet vselej prideta druga. Za duh v zavednem in nezavednem, osebnem in nadosebnem in v povezavi s telesom je značilno, da se loteva tisoč stvari, s katerimi se zdrava pamet ne strinja ali pa se začne strinjati šele sčasoma, in najboljše se najde tam, kjer stvari niso čisto jasne. Združevanje, povezovanje vidnega z nevidnim, tako kot v življenju. Retinalni del, alkemični del, duhovni del, prostorski del.

Je vse vseeno? Je tako pri kompleksnih razmerjih med vizualnim in nevizualnim v vizualnih umetnostih? Kaj bi bila sodobna vizualna umetnost brez slikarstva? Saj živi od njega. Slikarstvo jo bržkone tudi podpira. Umetnost se kratkočasi na njegov račun in iz njega izpeljuje neizčrpen repertoar ciničnih situacij. Se zdi, kot bi hotela ubežati njegovi grozljivi sporočilnosti. So temu vzrok institucije, ali pa nekaj, kar slikarstvo uničuje v samem jedru naših prizadevanj? Konceptualizem lahko naredi vtis, presenečenje, ki je pomemben del linearnih umetnosti. Se pa presenečenja drži neki dolgčas, ki prevlada. Problem razumevanja estetske vrednosti posameznih del se mi zdi zapleten in nikakor nisem prepričan o svojem pristopu do tega problema. Pomembnost konteksta realnega časa je za vprašanje smisla vprašljiva. Ne poznamo konteksta jamskih slikarij. Ni "real time" interpretacije. Če bi dodatno poznali kontekst, ali bi kaj pridobili glede smisla? Nas mogoče ne bi več zanimalo? Danes umetniki nič ne naredijo sami, če pa že, mora biti narejeno hitro. Prevladujejo naročila. V prostoru anonimnosti pa umetniki izginejo, ne da bi jih kdo pogrešal.

"Pomembni dogodki so tihi" je govoril Nietzsche, in jamske slikarije, ki so prišle do nas v tišini, zgodile pa so se v temačnih prostorih, nas tega dobro učijo. Kot da prihajajo iz našega nezavednega. Skozi zgodovino je bilo veliko vsakovrstnih konceptov o tem, kaj je slikarstvo, a na vprašanje zakaj slika, risba? nam odgovor dajejo jamske slikarije, ki so doma zunaj zgodovine. Z njimi so tudi odgovori na kaj in kako drugačni. Seveda, kakršna koli koncepcija slike vsebuje miselne procese, a duh, s katerim korespondira, mora biti nekaj bolj veličastnega.

Danes, ko jih na milijone slika z mislijo na potencialnega gledalca, malokdo pa gleda slike drugega, je sporočilo jamskih slikarjev nezaželeno, prezrto. Brez dvoma svojih slikarij niso slikali na težko dostopnih mestih in jih temi niso prepustili zato, da bi zabavali retinalnega gledalca. Po rokah in kolenih, če hočemo priti do slike. Pa ste sploh razpoloženi za sliko? Se počutite slabo? Zdolgočasenost, tako kot šibka in spektralno omejena svetloba, jemlje barvo vsemu, česar se dotakne. Najbolj banalen odgovor, zakaj imam rad slikarstvo, bi bil, da zato, ker nisem slep. Ne, odgovor ni takšen, sem pa vesel očesa, tega briljantnega organa. Vidno in nevidno nas iniciirata v paradokse, kontradikcije, nekonsistentnost. Slikar ni slikar, če slikanje zanj nima smisla. A vseeno, zakaj slika, risba? Zato ker me presega? Tako medij, kot vse, s čimer korespondira. Za slikarstvo, sliko, risbo mora biti vneto oko in skozi oko duh. Odločnost. Oko, duh, življenje, smrt. Modro je, da sežemo vsaj do skrajne točke tega, kar vidimo. Tudi ljubimo vselej z najvišje točke, ki jo lahko dosežemo, a ljubezen je nekaj, kar družba kaznuje. Za vse je potreben pogum in kal vzvišenosti in sreče. Slikar nikoli ne zmanjšuje pomena slike, če veča vesolje, s katerim ona korespondira in ga soustvarja. Lahko da že od nekdaj velja, da kar obvladujemo v sliki, obvladujemo tudi v vsem, s čimer korespondira. A razkroj, katerega del smo, vselej potrebuje pisani komentar. Naloge slikarjev so danes enake kot za slikarje paleolitika. Da se prepusti neodgovorljivemu zakaj, da bo lahko prišel do kako in kaj. Ne samo za oči, a da so vnete od slikanja. Lahko da velja, da človek v osnovi zaznava tisto, kar išče, in ne tistega, o čemer je bil poučen. Hamurabijev tekst lahko dešifriramo, a pokopališča imajo nekaj sto let spomina. Slika uhaja ven iz zgodovine, umetnost ne. Ni moj namen apologija slikarstva, samo dobro poskrbi zase. Slaba svetloba, topla, vijoličasti spekter in tišina.

Daleč od tega, da bi bil privrženec gibanja "nazaj v votline", nasprotno. Po kolenih in rokah, če hočemo priti do slik. V bližnji prihodnosti nimam v načrtu ogleda jamskih slikarij v originalu, lahko pa se zgodi. Predvsem moram slikati, risati, brati. Gledati. Ljubiti. Nujno spet videti Arnold Boecklinov Die Toteninsel, 1883, v Berlinu, in neke druge slike. Obiskati neka pokopališča. Lenariti.

---

Sodobnost, letnik 71, 2-3, februar – marec 2007, stran 287-294.