Preljubi Rousseau ti nas slišiš
pozdravljamo te
Delaunay njegova žena gospod Queval in jaz
Spusti naše kovčke brez carine skozi nebeška vrata
Prinašamo ti čopiče barve in platna
da boš slikal v posvečenem brezdelju prave luči
kakor nekoč mojo podobo
obličje zvezd.
(Guillaume Apollinaire)

Vidim Ginsbergove norce in vidim drugače kot Applebranch tudi preveč prav tako odličnih duhov, jasno, ne samo moje generacije, kako se preobražajo v duhovne pedre z govornim vazelinom in razpršilcem se zezajo svoj idejno evolutivni ekološki inženiring v imenu svoje toplo duhovne celote, ki postaja inkubator prikrito artikuliranega bebstva, zatorej ga nalašč z neujemljivim entropično govorečim virusom razširjajo skupaj z ležerno uživaško perverznostjo strokovnjaške stroke, da jih nikoli ne bi pripeljalo na spolzek teren, ker so že od vsega začetka vaško prežvečene ribniške špile, čeprav je genius seaculi kulturnega baptizma piš in sem prepovedal nežnim čvekačem zgodovinskega sistema eksperiment radiranja mere s svojimi diapozitivi zaradi novačenja cesarjevih podložnikov se lahko vsem skupaj zgodi, da se zbudijo s tujim boljšim delom v glavi in mrazom v nepokriti roki, če ni potrebno vstati v srčnih Trbovljah, ne le v Ljubljani še ne čisto pošvedrana dama tudi zaradi abotnosti običajno nikoli ne oprosti in bil je čas, ne tako zelo daleč stran, ko približno tristo petdeset kubikov nič kaj plodne zemlje, ki so jo zaradi Walter de Mariove skulpturalne zamisli spravili tja čisto v nadstropje gor za mene ni imelo vonja večnosti, je preveč cvikal pregreti telefon tudi za barjansko zemljo malo naprej in po poličkah in po tleh je migalo polno dvo in tro brzinskih črno gumiranih dost v redu kurcev v fini galerijski bližini se je druga gospa, Pat Lasch, le preveč zaletela z napisom, da ona pa živi v svojem telesu in on, njen mož, v svoji glavi, četudi me je violinistovo izvajanje neke Tišine prepričljivo razsvetlilo o moji goli glasbeni genialnosti v gojišču gob je drugje znal Fluxus dosti bolje institucionalizirati banalno kot OHO in sem se odvečnega imel med kao navdušenimi kodifikatorji, isto povojna remek dela v spirali brez Rothkove Brez naslova tisočdevetstodevetinštirideset sesujem, tako kot malo prej problem razum/telo Roberta Morrisa, dasiravno druge razlage nimam, saj je Clement tako lepo umrl in se Marcel zgaral, da lahko kakšna Holzerjeva punca tudi pri nas v miru besediči o uporu ob prijetnem Jožefovem kavnem servisu v temnem prostoru in nad njo roko na slabe slike si bom še vzel čas, da vse potipkam, vtem ko bistvo bom potreboval drugje. V Santa Croce oznanjeni igri s Carinikovimi mušketirji po vseh plasteh prostora One (Number 31) z background nostalgično de Chiricovim barvnim koralom zaščiteni žareči iluziji Vincentove kože se začne na tehtnici Nizozemke ponočevanje s Hopperjem v molitvi za frontalno dobro kapelo. To so slike, v bližini katerih se zgovorno uglajeni trapci ne delajo, virus ne spelje. Sedaj je požajfano.

***

Treba je samo temeljito pregledati gradivo, poiskati logične vzroke za na prvi pogled slučajne posledice, pa se vse dosedanje trditve rušijo druga za drugo.
(Jakob Rigler)

Picasso je bil briljanten risar, toda nikoli se mi ni zdel prav posebno dober slikar, niti prej na reprodukcijah in še manj kasneje v originalu. S tem nikakor nočem zanikati njegovega vpliva v zgodovini in ta vpliv je bil mogočen. Vem le to, da ob njegovih delih nisem nikoli doživel tako intenzivnega posvečenja, kot pri Vermerju, Jan van Eycku, Donatellu, van Goghu, de Chiricu, Pollocku, Kandinskem, Hopperju, Rothku in mogoče bi še veliko lahko naštel. To je pravzaprav moje izhodišče. Picassove slike niso zame nikoli ustvarile tistega magnetičnega polja, zaradi katerega se k določenim slikam vračam, če je le mogoče. Njegovo slikarstvo je dosti bolj prepričljivo na reprodukcijah, predvsem črno belih, ki so podprte z interpretacijami, kot pa v originalu. Velikokrat sem se spraševal zakaj ta veliki komet slikarsko ne zažari, ko prileti v mojo atmosfero in zakaj je iluzija njegove moči večja v interpretacijah, kot v resnici. Dejstvo je, da Picassove slike, ki so ključne za umetnostno zgodovinske interpretacije, ne ustvarijo polja, v katerem bi me odvleklo. Risbo ima izredno trdno, toda ne morem se znebiti občutka, da je samo pogumno in odlično razrezoval človeška telesa in ostalo, toda razrezanine kolažiral šele, ko je le tem kri že odtekla. Barvni del mu samo v kakšnih partijah lokalno zapoje, medtem ko barvne celote njegovih slik v večini primerov delujejo izredno zamazano. V črno belem spektru (svetlo-temno) njegove slike premorejo zelo veliko kompozicijsko in risarsko mero dramatičnosti, ki ji pa v originalih zamazane barve odvzamejo doživetveno polje kozmičnega in to manjkajoče polje se lahko samo iluzijsko ustvari z mentalnimi korekcijami, toda s tem njegove slike že izgubijo moč, da bi me začarale. Od njega se lahko učimo risbe, toda ta risba je izredno nevarna, nevarna v smislu, da bi jo potrošno banalizirali in mogoče še bolj nevarna za barvo v sliki. Picasso je bil vsestransko zelo spreten in je za zamazane barve imel izgovor, da ni hotel imeti nič skupnega z Matisseom. Toda Pablo je bil uživač, ki se je strastno prepuščal slikanju in vprašam se, zakaj se tudi kasneje, ko mu ni bilo več potrebno dokazovanje glede na fauviste, prepušča samo erotizmu risbe, haptičnosti in kiparstvu, toda nikoli erotizmu barvne magme. Na začetku svoje poti, ko je bil še boječ, pa so njegove barve cukraste. Kaj res ni nikoli začutil barve in če jo je, zakaj se je do konca svojih dni zatiral, ali pa lahko rečem, da je imel Picasso izjemno eruptivno risarsko in prostorsko imaginacijo, toda bil je malo barvno slep in to je za njegovo pomembnost izredno pomembno. Seveda je imel Picaasso zelo močan vpliv na veliko ljudi in slikarjev svoje in kasnejših dob. Bil je izredno hraber s tem, da je odločno zarezal v človeško telo, ta večni hram užitka, strahu in bolečine. Ta pogum, da je zarezal v samo človeško telo, ki ga človek nagonsko najbolj varuje, ta Picassov pogum je bil izreden. Zadel je živec človeštva. Seveda je bilo že prej v slikarstvu in risbah polno odrezanih glav, sadističnega erotizma, apokaliptičnih videnj, prikazov pekla itd., toda to so bile bolj alegorije glede na Picassove razrezanine. Bistveno za Picassovo popularnost je njegova resnična pravokacija z razstreščenjem erotičnega telesa in v tem je tudi bolj vpliven na kasnejše rodove, kot pa z nezanemarljivo učenjaško razžagano kitaro iz različnih očišč ponovno tako ali drugače zlepljeno v večkrat razbitem in nato zelo tesno spetem prostoru. Popularnost, ki je danes pri Picassu zgodovinskost, pomeni to, da o njem veliko ljudi govori, celo slepce sem že slišal. Jaz razumem Kandinskega in de Chirica, ki sta bila odlična slikarja, zakaj nista bila prav posebno navdušena s Picassovim slikarstvom. Da, bil je bifurkacijska točka, ta Pablo in zelo veliko se je začelo govoriti o slikarstvu, o umetnosti, veliko preveč. Razrezano človeško telo je največkrat rajši ušlo iz slike in velik del lutkov je z idejami odlajalo za njim. Od vseh strani je govor kubiziral. Duchamp, ki ni bil poklican slikar, je prvi pokapiral, da lahko futra prav tako hendikepirane kritiške bedake samo z erotiko in govorom in si je nehal mazati roke z barvo, saj je zadostoval govorni kolaž erotičnih šah štosov. Interpretativna raja je začela maziliti govorečega črva neme podobe, ki se je zasral v sliko in si domišljal, da je njeno telo, čeprav je bil samo ukradena filozofija. Veliki galeristi so do danes pokazali, da je pravzaprav potrebna samo vsestransko prostozidarska kramarska sposobnost prepričevanja, in lahko prodaš vse, tudi nič, celo zgodovini. Castelli je v nedavnem intervjuju posrečeno izjavil, da je takšen, kot jezuiti, in da se bo tudi on boril do smrti. (Bistveno za jezuite je misionarstvo, pokorščina papežu in dovoljenost vseh sredstev za dosego cilja, ali z drugimi besedami, novačenje množic in borba za posvetno oblast.) Zgodovinarji idej v resnici preučujejo metode trgovanja z zgodovino. Že zgodovinska, a za vse čase značilna je naslednja zgodbica; ko je leta 1952 Pollock postal moteč za Greenbergove sterilne brezidejne teoretske predpostavke, se je Clement hitro distanciral od njega in začel protežirati "talentirano" in privlačno, mlado Helen Frankenthaler, ki je bila dosti bolj dovzetna za njegove formalne predpise. No, kakorkoli že, Greenberg je želel dobro prodati svojo idejo zgodovine zgodovini in je bil poln podobnih in veliko večjih nežnosti, ki ga danes, žal, najbolj opredelijo, četudi je v intervjuju pred svojim koncem vrgel še zadnjo, odprto prikrito spokorniško karto. Podobnih, toda veliko večjih revčkov je na tisoče in kdo ve, kje vse se gibljejo resnične ideje. Preobilje imanentno korozivnega in stihijsko vsemogočnega govora je do danes celoto zmiksal po svoje in rezultat je; vsesplošna in v večnost usmerjena omlednost. Seveda se ni vse začelo s Picassom, bile so in so še vedno tudi druge stvari.

***

Our lives are all wrong. A person has no need of society, it is society that needs him. Society is a defence mechanism, a form of self-protection ....
(Andrej Tarkovsky)

Velika večina ljudi, ki se danes ukvarja s kulturo na zemlji, je čisto običajnih, le da imajo malo več dela kot ostali. Na milijone jih je in znajo zelo dobro komplicirati, komplicirati svoja in tuja življenja. Kulturni sistemi so ne glede na minimalne meddržavne procesualne razlike, tako preudarno urejeni znotraj posameznih držav, da so avtokorekcijsko samozadostni. Tako zelo so izpopolnjeni, da za njihovo funkcioniranje in notranjo hierarhično zgradbo umetnost ni več pomembna, niti potrebna. Kulturniki hodijo v službe in tam opravljajo bolj ali manj uradniško delo, se strokovno specializirajo, da se ohranja sistem, ki omogoča lezenje do bolj spoštovane službe in s tem do več manipulativne moči in s tem več ziher frišnega denarja na mesec. Najbolj sesvaljkanim kulturnikom daje manipulativna moč občutek zgodovinske pomembnosti in odgovornosti, z ziher denarjem pa si zagotovijo permanenten prostorček malih običajnih perverznosti praznenja in sproščanja. Ostane jim tudi nekaj časa za kramljanje o kozmičen milimeter oddaljenih stvareh. Kulturniki, ki so sfiženi nižje, pa bolj z resignacijo in depresijo otroke futrajo, če jih imajo in velika hvaležnost žari iz njih, da so jo tako poceni odnesli. Današnji kulturni sistemi so primerljivi z Nevado. Tja so prvi malo številni prišli zaradi vere, dokler ni zlata mrzlica pripeljala vse sorte tipe in adamova rebra, ki so se do konca mrzličnosti že kar fletno namnožili. Če ne bi ducat let pred drugo svetovno vojno zvezna država omogočila legalizacijskega sistema prostitucije, iger na srečo ipd., bi se nikoli poklicani črvi do danes že zavozljali na vročem puščavskem pesku. Sedaj sistem v Nevadi privlači množice ljudi, ki hočejo priti na svoj račun z naravnimi užitki, ki so drugje tržno manj dovoljeni. Las Vegas je tipično postmoderno sistemsko mesto, mednarodni konglomerat pluralistično toleriranih drugačnosti, kjer vsak pride ali čaka na svojih pet minut ob zelo puščobnih, toda umetelno zgrajenih kulisah, scenografiji in reklamni politiki. Po eni minuti totalen dolgčas.

***

All the world is stili an America. The most promising words ever written on the maps of human knowledge are terra incognita - unknown territory.
(Daniel J. Boorstin)

America stili waits to be discovered.
(Charles Simic)

Najpogostejša in odločujoča bolezen človeštva je sprijaznjenost s svetom, kakršen se nam kaže v vsakdanjem zadovoljevanju naravnih potreb. Sprijaznjenost s tem svetom gre tako daleč, da se ljudem začne zdeti njihov lastni kozmos preveč moteč za sprijaznjeno družbeno uveljavljanje in ga zato zatirajo in zatrejo do največje možne mere in če ga včasih le še začutijo, ga z vso silo odrinejo, kot nepotrebno noro kramo. Veliko jih pride tako nizko, da jih zaradi trenutnih vsakdanjih vrtincev začne mučiti nespečnost in se oškodujejo še tam, kjer jim je bil njihov kozmos blagohotno poklonjen in tudi tu preko njega projicirajo svoje vsakdanje konstrukte. Običajno se tolažijo in izgovarjajo, seveda samo tisti, ki se niso še čisto zatrli, da so se pač odločili za življenje, življenje na tem svetu in njihovo modrovanje se vedno zaključi z bolj ali manj transparentno maksimo; to je to. Toda to svobodno zatrto življenje, roko na srce, je nič v primerjavi z izgubljajočim lastnim kozmosom, nič drugega ni, kot hlapčevstvo iz strahu za takšno ali drugačno preživetje. Ta strah vsak sam napihne do največje možne mere in kdor v sebi še ni zatrl kozmosa, lahko vidi, da je ta strah čisto majhen sovražnik, ki sčasoma postane zelo malo zahteven in iskren prijatelj, ki ga naš kozmos izredno razveseljuje. Toda joj, če ta prijatelj samo zasluti našo namero, s katero hočemo malo zatirati svoj kozmos, tedaj postane izredno besen.

Zemlja, karkoli že je, ni tako glupa, da ne bi videla in razumela svoje radodarnosti, s katero prehranjuje skoraj miljarde ljudi in drugo. Ona ve, da zelo malo ljudi pomaga njej pri pripravljanju vsega potrebnega za vsakdanje zadovoljevanje potreb celotnega človeštva. Včasih pokaže svojo jezo na vse biološko urbanizirane ljudi, ki se brez prave potrebe tako močno zatrejo, da ne vidijo ničesar. Resnično je jezna na vse, ki gradijo svoje skupinske sisteme medsebojnega nadzorovanja z govorom in ogledovanjem, samo zato, ker so se zatrli in sedaj kratkočasijo svojo prikrito zavest o nepotrebnem delovanju. Nekaj je res, tistih totalno zatrtih je danes izredno veliko in nič takega ni pri njih, kar bi me lahko razveselilo in daleč od tega, da bi jih spoštoval.

***

In the middle Qf the sea I am measuring you,
in the middle of the sea and of this ship, this one;
I am measuring you with me, god.
(Juan Ramon Jimenez)

Umetnostna zgodovina je surogat in urbanizirano življenje kriza. Če bi bil zgodovinar umetnosti, bi bil zame predvsem izziv, zakaj je v muzejih preveliko število slabih slik, s katerimi se obremenjuje prihodnost, zakaj so te slike pristale v zgodovini, celotno ozadje, vse do malenkosti, kot so; kdo je koga zaklal, pofukal, zatolkel itd. in to bi bila zgodovina človeštva. Današnja institucionalna umetnostna zgodovina idej je laž. Ne se bati za bodočo kvaliteto, saj na dobre slikarje vedno vplivajo dobri slikarji in nič ne bo izgubljeno. V velemestih in mestih in tudi večjih vaseh je izredno veliko število instant stvari, ker je pač ogromno "neproduktivnih" ljudi, preveč ljudi je in denar kroži, da vsak dobi svoj košček prepečenca. Velemesta in mesta in večje vasi so totalni paraziti na zemeljski obli in ne delajo drugega, kot da se razmnožujejo in si z nepoklicanimi (vojsko) izmišljujejo zakone, s katerimi so cele dežele njihovi hlapci in podeželje dobi od mest v menjavi samo uničeno zemljo. V velemestih prefinjeno ropajo eden drugega in za vse to se vsak dan izreče miljarde istih besed. V mestih je edini kotiček "neurbanizirane" narave telo, in ta kotiček narave je velikokrat samo še mašilo. V velemestih vsi iščejo užitek v telesu, eni imajo aids, drugi so debeli kot svinje in tretji tečejo kot nori. Ni horizonta. Vsi hočejo nekaj čutiti, toda če ne čutijo s telesom, ne čutijo ničesar. Iz lastnih izkušenj vem, da je v vseh skupinah zelo malo duha, toda veliko leporečnega terorja, katerega namen je ohranjanje sistema, ki igralce v njem šele konstituira. Umetnost, slikarstvo, poezija itn. je nekakšna mirnejša oblika, samo individualno uspešnega upora proti vsakemu sistemu, sistemu ki proizvaja duh repe, za katero Kitajci pravijo, da je nepokvarljiva in najbolj razširjena in s tem nesmrtna. Če se slikarju vsaj malo ne odpelje v svoj svet, naj pozabi na kakšno dobro sliko. William Carlos Williams je mogoče zares videl, da imajo Brueghelovi slepci sistem, sistem držanja za roke in brez da bi kaj ugledali, neprenehoma končujejo svojo pot v desnem spodnjem robu slike.

***

Naj starci se imetja veselijo
daljno grmenje jim ne seže v sluh.
Med sužnje pa prištejte vso mladino,
ki z nežno godbo se ta čas opaja
ovita s cvetjem pleše nad prepadi.
Vse trhlo zdaj izpljunite iz ust.
(Stefan George)

Če delaš tisto, za kar si poklican, te hrani zemlja direktno, toda brani se kruha, vina in žensk. Radiraj tudi samega sebe in verjemi vase in sebi in bodi strog do drugih, če je potrebno, govori takrat, ko te nihče nič ne vpraša in ne verjemi uglajenim ljudem. Idiot časa naj ne zaslepi tvojega kozmosa, toda nikogar ne prepričuj, samo reci in ker nihče več kot ubiti ne zmore, se ne boj nikogar, niti sebe, saj te ni strah molčati. Imej lastno mnenje, tudi če ni, o vseh stvareh, tu in preko svojega horizonta in bodi prijateljski do avtarkičnega eremitstva, ker cenobitstvo izzveni plehko. V plus se ti šteje, da se ti bistvene stvari zgodijo, ko si sam, brez skrbi, toda imej dovolj kondicije za vsakršen jutri. Ne podcenjuj sebe, svoje narave in razuma in ne zatiraj lastne negativne energije. Nekaj naj ti bo za vse čase jasno, če se ti kdo zdi butelj, se ne prepričuj, da ni in ne štuli se tja, kjer samo štrliš ven. Tuneliraj skozi potencialno bariero lastnega horizonta.

***

… nek hudič zadaj za mano pa reže, reže skozi zrak ko cirkularka, da je za znoret ...
(Boštjan Seliškar)

V Sloveniji je žaganje in oblanje še vedno najbolj priljubljen konjiček, toda to sem že …

 

---

(Likovne besede, december 1994, št. 29-31, strani 28-31 / Artwords, December 1994, no. 29-31, p. 28-31)

bibliographies