sitemap
drawings
paintings
installations
projects
reviews
Sarival Sosič
Milan Golob (iz kataloga: Risba na Slovenskem II, 1945-2009, str. 248, Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2009)
******
Milan Golob: Slike (prijateljice) in naslovi slik, ki še niso narejene
Umetnostna galerija Maribor /kustosinja Andreja Borin/
Memento mori je bil od antike, prek renesanse in baroka, ena od pomembnejših tem likovne in vizualne umetnosti, pa tudi arhitekture in predvsem nagrobnih obeležij. Sorodna mu je tematika vanitas. Danes se zdi, da je kljub lamentaciji, ki daje osnovni ton vsakodnevnim družbenim diskurzom veliko bolj v ospredju rek Memento vivere, torej nekakšna maksima praznovanja življenja; vendar je to verjetno predvsem posledica fantazme navidezne resničnosti družbenih omrežij s skrbno aranžiranimi in izoliranimi mizanscenami brezskrbnega uživanja življenja oziroma kar ultimativnega hedonizma kot pa realne vsakodnevne izkušnje.
Razstavo del Milana Goloba v Studiu Umetnostne galerije Maribor (UGM), ki jo je pripravila kustosinja Andreja Borin, bi lahko le pogojno umestili v kontekst sintagme Memento mori, res pa množica — več kot petsto — platen različnih dimenzij v določeni meri ustrezno korespondira s to tematiko. Sodobne in aktualne likovne in vizualne produkcije že dolgo več ne pojmujemo v smislu linearnega razvoja in napredka ter približevanja popolnosti reprezentacije, temveč predvsem kot zaporedju faz, ki nimajo razvidne kontinuitete, zato bi lahko razstavo s podnaslovom Slike (prijateljice) in naslovi slik, ki še niso narejene umestili v takšen okvir predvsem na podlagi naslovov del.
Ti so koncipirani po nekakšnem načelu in memoriam, po katerem se zvrstijo imena velikih osebnosti, predvsem iz sveta umetnosti, ter naključnih oseb, ne nazadnje Golob išče in najde imena tudi na sprehodih po pokopališčih in jih ne glede na njihov status najprej ustrezno fotografsko in filmsko dokumentira. Ime in priimek ter datum rojstva in smrti sta po eni strani simbolno relevantna, po drugi pa arbitrarna, tudi likovna struktura in forma je v znamenju repetitivnega vzorca, kar kljub določenim distinkcijam, ki se spet zdijo bolj ali manj poljubne, pravzaprav izpostavi posameznika ter ga postavi v zgodovinski okvir in ga tako fokusira, obenem ga nivelizira ter umesti v nepregledno množico pokojnih, ki so se tako ali drugače zapisali v kolektivni spomin ali ostali anonimni.
Repetitivni abstraktni vzorec forme, ki ga zaznamujejo štirje krogi, se prav tako zdi precej arbitraren, čeprav bi seveda lahko našli veliko historičnih simbolnih pomenov. Krog ima nešteto pomenov in podpomenov, od popolnosti, celovitosti in enosti do atribucije absolutnega in sinonima preobrazbe od rojstva do smrti, začetka in konca, ki ga krog v brezkončnosti obenem potrjuje in demantira oziroma aludira na večni cikel konstantnih metamorfoz. Prav tako številka štiri, ki je povezana z religiozno simboliko, pa tudi s principi logije in filozofije, morda bi bila v tem primeru še najbolj ustrezna navezava na izraze v kitajščini, korejščini in japonščini, kjer je številka štiri v teh jezikih svojevrsten homonim za smrt.
Kakorkoli že, avtor se ne sklicuje na nobeno paradigmo, kot poudarja, gre tako v oblikovnem kot vsebinskem smislu predvsem za različna naključja, prav tako ne igrajo posebne vloge naslovi del oziroma navedena imena, čeprav priznava, da izjava Marcela Duchampa, da je naslov nevidna barva, ni odveč. No, pri Duchampu je šlo, tako kot pri številnih njegovih domislicah, za ironični paradoks, ki ga je treba vzeti z zrnom soli, sicer pa naslovi del, ki se pojavijo šele v novoveški umetnosti in so jih neredko pozneje skonstruirali zbiralci, galeristi, laični in strokovni ocenjevalci ter različne kulturne institucije, tako in tako v veliki meri zavajajo. To velja tako za eksplicitne, ki navidezno v popolnosti odgovarjajo predstavljeni tematiki, kot za metaforične, široko deskriptivne, potencirano enigmatične naslove ali takšne, pri katerih se pojavi zgolj številka, ali pa zelo pogost navedek brez naslova, kar po eni strani pomeni distanco od enostavnega ključa za dekodiranje, obenem pa distanco do identifikacije motiva ali celo do jezika samega, ki ne more imeti relevantne vloge pri dešifriranju umetnine. Pri ogledu razstave se je zato morda najbolj umestno otresti vseh teh strategij ter se posvetiti obsesiji slikarja, ki na leto ustvari do sto skoraj identičnih del, ki se razlikujejo predvsem po naslovih.
Kot pravi Golob, trenutno razpolaga s 6784 naslovi oziroma imeni, ki jim je treba dati likovno formo, tudi ta številka ni dokončna in se za njo ne skriva misteriozno enigmatično sporočilo. Kar. je nedvomno legitimna umetniška pozicija, ki obenem intrigira gledalca in ga navaja k temu, da gre za projekt z elementi Šarade. In vendar odprt prepoznavni kod navaja tudi k temu, da tovrstne neobveznosti ne jemljemo neobvezno, temveč lahko v razstavi kot celoti in posameznih delih poiščemo identifikacijski ključ, ki nam odgovarja. Kar je tako in tako že dolgo elementarni del sodobne likovne oziroma vizualne scene.
Peter Rak
(DELO, 14. September 2023, stran 17.)
******
Slike (prijateljice) in naslovi slik, ki še niso narejene
Pred približno dvajsetimi leti je Milan Golob prvič naključno naslikal štiri kroge. Odtlej ostajajo stalnica v njegovem ustvarjanju. Njegove slike manjših formatov kažejo različno dinamiko med barvo, ozadjem, naslikanimi krogi, geometrično mrežo in ostalimi elementi. Vsak najmanjši detajl šteje. Ko je slika gotova, ji avtor podeli naslov, ki je enako pomemben kot sama slika. Naslove za slike je umetnik sprva poiskal med osebnostmi s področja umetnosti, literature, zgodovine, znanosti ipd., sedaj pa jih večinama najde na potovanjih – predvsem ob obiskih pokopališč. Naslov slike je lahko recimo: Joan Beaufort (1407–1445), Zmago Jeraj (1937–2015), Sylvia Plath (1932–1963), Ljubica Rafajlovič (1932–1958), Boro Đukić (1951–2013), Hafsa Mouini (2014–2014) … V istem prostoru in v isti vrsti se na razstavi torej lahko znajdejo druga ob drugi slika, poimenovana po škotski kraljici, slovenskem slikarju, ameriški pesnici, neznancu in neznanki ter otroku – če za primer vzamemo zgornji naključni izbor. Nekakšna avtorska različica mrtvaškega plesa. V ta ples, ki ne pozna omejitev spola, starosti, prostora ali časa, vsak udeleženi in vsaka udeležena vstopa le s peščico koordinat: z imenom, priimkom, letnico rojstva in letnico smrti. Štiri točke, štirje krogi na platnu nekega življenja.
Slike Milana Goloba vzpostavljajo nenavadno matriko povezav, v kateri morda za hip prestrežemo poblisk nekega višjega reda. Zveza med imenom in priimkom je in obenem ni naključna. Leto nastanka slike je in ni naključno. Prostor, ki ga zariše pomišljaj med letom rojstva in letom smrti je hipnotično nabit in tudi nedoumljivo odprt proti neznanemu. V presekih teh koordinat morda zaslutimo razsežnost in preplet človeških življenj v določenem prostoru in času – in tudi onkraj.
Ustvarjanje Milana Goloba napajajo številna besedila s področja umetnosti, znanosti in duhovnosti. V svojem delu na izviren način spaja konceptualno izhodišče s tradicionalnim slikarstvom (ki se mu posveča predvsem ponoči). Na tanki črti med umetnikom čudakom in fizikom filozofom tako njegovo nočno delo počasi izrisuje veliko koordinatno mrežo povezav med zemeljskimi in onostranskimi (med)prostori. Na pričujoči razstavi si jih ogledujemo (ne)naključni obiskovalci – vsi kandidati za naslov slike. To nas, bolj kot bi si morda želeli, povezuje s koordinatno mrežo in prebuja spoznanje o minljivosti, dragocenosti in enkratnosti. Nas tukaj in njih tam.
Andreja Borin
(Spremno besedilo ob istoimenski razstavi v UGM studio, Maribor, 2023.)
******
Milan Golob
Milan Golob (1963) je diplomiral iz fizike, študiral umetnostno zgodovino ter leta 1993 pri Metki Krašovec diplomiral iz slikarstva. Milan je študiozni umetnik, ki je najprej slikar, ukvarja pa se tudi z videom ter prostorskimi instalacijami. Njegovo slikovno polje je vedno v malem formatu. Njegov slikarski opus zajema izredno veliko količino pravokotnih (ali kvadratnih) formatov manjših dimenzij. Podoba je abstraktna, a zelo premišljeno udejanjena: na prvi pogled so si dela med seboj podobna, podrobnejši (ali daljši) pogled pa razkrije, da se vse slike med seboj barvno in tudi pozicijsko zelo razlikujejo. Navadno jih umetnik sestavi v večjo sliko, kar kompleksnost strukture le še poudari. Slikarski pristop umetnika je izrazito mističen, saj mora po njegovem mnenju slikarstvo korespondirati z duhom vesolja; biti mora torej izven tukaj-in-zdaj, onkraj realnega časa, in hkrati v njem. Na razstavi Prisotnosti predstavi samo eno, načrtno izbrano delo iz leta 2015, poimenovano Ingrid Kahr (1964-2012). Slike naslavlja po nagrobnikih, ki jih najde v različnih mestih in vaseh. Imena ljudi, ki so zapisana kot naslovi slik, so na nek način duhovno vplivala na umetnika. Rad se sprehodi po starih pokopališčih, ki izžarevajo posebne občutke: za nekoga zastrašujoče, spet drugemu pa pokopališča predstavljajo mesto svetosti, tišine in spokojnosti. Pravi, da nosijo pokopališča za nekaj sto let spominov. S projektom je pričel leta 2002 in v prvem letu naslikal 58 slik, v naslednjem letu je produkcijo podvojil in vsako leto naslikal 40 do 100 del, kar skupno v šestnajstih letih nanese preko tisoč del, natančneje 1025 slik. Čaka ga še 5491 naslovov. Trenutno zadnja na seznamu je slika Metka Krašovec (1941-2018).
Nina Jeza
(iz kataloga: PRISOTNOSTI, Kibla, Maribor, 2018, str. 42, repro.; str. 43.)
******
Fragmenti sreče
Milan Golob že nekaj let ustvarja likovna dela manjših formatov, ki so kljub podobnosti motivike barvno raznolika in neponovljiva v likovni strukturi ali v globinski ter površinski obravnavi. Barvno likovno polje ali zgoščena barvna materija kot nosilni podlagi sta lahko gladki, hrapavi, reliefno dinamični ali pa minimalistično statični; lahko sta vpeti v svetlobne poudarke ali temačno barvno zastrtost v tem primeru so taka dela skrivnostna, celo metafizična. Različne barvitosti in strukture barvne osnove krepijo tudi občasni horizontalni, vertikalni, diagonalni ali mrežasti kompozicijski črtni akcenti, ki omogočajo nenehno različnost vizualnega učinka posameznih slik. V takšno likovno podlago slikar vedno znova, vztrajno in potrpežljivo umešča štiri kroge, nekakšne čustvene znake, ki simbolizirajo, nadgradijo in poglobijo likovno pripoved ter jo z natančno določenimi naslovi posameznih del osmislijo v avtorsko osebno in poetično zgodbo. Krogi so včasih v parih enake velikosti, spet drugič posamezno različni, tretjič pa skoraj enaki. Na nekaterih slikah lahko tudi lebdijo v izpostavljenih krožnicah, kar še toliko bolj spominja na kozmičnost, neskončnost in nenehno ponovljivost obstajanja ter gibanja narave. Krogi znotraj vidne krožnice so kot sončni ali lunini mrki, mogočni in skrivnostni, ponovljivi in minljivi, več kot le produkti zaznave. Nastali so kot rezultat osebne ali kolektivne simbolizacije. Umetnik je vsako likovno delo podnaslovil z imenom ljudi, ki so nekoč živeli, obstajali v nekem času in prostoru ter kot subjekti s svojim delom in početjem ali samo pojavnostjo zapustili spominski pečat, vtis, predvsem pa energijo, ki jo je v nekem trenutku Golob vtisnil v barvno pripoved štirih krogov in natančno določene naslove. Energija minljivosti in preteklosti, že končanega obstajanja je skozi likovno delo postala pozitivna sila, vzdušje, ki prinaša moč in smisel umetniškega početja, saj to skozi izpostavljene podobe osmišlja ter nadgrajuje tudi smisel življenja samega. Pozitivna energija, zgrajena na minljivosti, je gotovo sreča v vsej svoji moči, preprostosti in nenehnem cikličnem ponavljanju obstoja tako posameznika kot celotne družbe. Slikar tako znotraj svoje vizualne dejavnosti izolira nek nov življenjski okvir, simbolno enoto, ki jo podnaslovi z imenom umrlega, ko ta navezava skozi aktiven in sistematičen umetniški proces pridobi izrazito optimističen in predvsem srečen značaj. Skozi ustvarjanje se umetnik vedno znova sooča z izkušnjami časa, prostora, smrti in življenja, jih skozi neskončnost kroga in abstraktnosti barv ter urejenosti kompozicije osmisli in oživi v spominskem likovnem dejanju, nekakšni shrambi likovnih del, ustvarjeni skozi akt ustvarjalnosti. Preobrazba nekoč realne osebe v likovno delo je podvržena pozitivni energiji umetnika samega, ki ves postopek dela sprejema in razume kot srečno dogajanje, srečno ustvarjanje in srečno likovno pripovedovanje. V zgoščeni postavitvi, ki jo je Golob oblikoval, se ponavljajoči, a vendar drugačni krogi in slike v celoti preobrazijo v nekaj nesnovnega, podvrženega čisti ideji ali metafizičnosti v vsej svoji zmuzljivosti in nedorečenosti ter neskončnosti ponovitve, permutacij in notranje intuicije slike – sreči abstraktne nedorečenosti in likovne svobode.
Sarival Sosič
(iz kataloga: Fragmenti sreče v umetnosti / Fragments of happiness in art, Mestna Galerija v Ljubljani, 2013, str. 17-19, 5× repro., str. 71-78.)
******
Die Toteninsel
Instalacijo Die Toteninsel sestavljajo slike Johann Mallovič (1819-1883), Arnold Böcklin (1827- 1901), Ivan Marković (1850-1920) in fotografija otoka v Boki Kotorski Sveti Đorđe. Avtor že desetletje slika barvito strukturirane slike majhnih formatov, na katerih vladajo štirje krogi v različnih kompozicijah. Vendar kot kaže tudi dana instalacija, niti ena slika ni istih dimenzij kot druga, niti en krog ni enak drugemu in niti ena barvna kombinacija se ne ponovi na drugem likovnem delu. Vsaka slika ima svoje ime in življenje, ki ga živi avtonomno ali v odnosu z ostalimi slikami in fotografijami. Milan naslavlja svoja slikarska dela po resničnih osebah, znanih in manj znanih ljudeh iz sveta fizike, književnosti, likovne umetnosti …, kot v primeru prve slikarske instalacije Moje prijateljice (slike) in Natalija (risbe), 2006, ali po konkretnih, sicer anonimnih pokojnikih, ki jih je predstavil na razstavi Kraljice noči, 2009, kjer so bile slike razstavljene skupaj s fotografijami nagrobnikov, na katerih je bilo ime – naslov slike. Obiskovanje pokopališč in zbiranje imen preminulih skupaj s fotografiranjem nagrobnih kamnov je del slikarskega procesa. Milan, ki ustvarja slike s predanostjo in nežnostjo, jih šele naknadno, intuitivno in iracionalno poimenuje iz nabora zgodovinskih oseb ali svoje zbirke ljubih mu oseb, ki jih večinoma osebno ni poznal. Zgodba predstavljene instalacije je grajena na konkretnih osebah, okoli katerih avtor plasti svojo pripoved lokalnih legend in prostih asociacij. Okoli leta 1879 naj bi bil Arnold Böcklin z neko grofico v Perastu. V njegovi bližini je otok Sveti Đorđe, na katerem je bilo mestno pokopališče do leta 1866. Otoček naj bi bil Böcklina navdihnil (uradni viri trdijo drugače) za njegov najbolj znani motiv Die Toteninsel (Otok mrtvih), ki ga je ponovil v petih različicah (1880-86). Osrednja slika Milanove instalacije tako nosi ime simbolista. Sliki na levi in desni sta poimenovani po rajnkih, ki sta živela v mestu za časa slikarjevega obiska in sta, tako špekulira Milan, verjetno slišala, da je slikar v njunem kraju. Joahann Mallovič je lahko pripadal avstro-ogrski mornarici, ki je bila takrat v zalivu, in je upodobljen s strukturo stopnjevanih prehodov od temne do svetle bledo turkizno zelene, na kateri so osvetljeni angleško rdeči krogi. Ivan Marković pa je bil morda pomorski razbojnik - gusar in zato upodobljen s svetlimi Caput Mortuum krogi na ozadju zelene vojaško-gusarske teksture, namenjene mimikriji. Pod tremi slikami je fotografija Sveti Đorđe, otoka, ki je ponovno združil rajnke in prevzel Milana Goloba, ki skozi abstraktno slikarsko govorico in fotografijo konkretnega kraja podaja zgodbo o možni resničnosti in jo prevaja na dejansko realnost lastnega slikarskega konteksta.
Meta Kordiš
(iz kataloga: Jaz, tukaj, zdaj, 2011, stran 70-71)
******
Matematični formalizmi in vizualno razmišljanje ob Golobovi osnovni teoriji
Pisava in matematični znak sta kot brat in sestra: če pisava reproducira glas in misel v znak ter se je razvila iz slike, tako da je zaobjela (prepoznala) obliko iz narave, da bi lahko izrazila mentalne abstraktne predstave, potem ima identično vlogo zapis matematičnih znakov: reprezentira in ohrani aksiome in teoreme. Slika in grafizem, ki postaneta pisava in zapis matematičnih formul, sta hkrati mentalna predstava in vizualizacija razmišljanja. Fiksirati mišljenje v simbolih pomeni potegniti črto, narediti znak, čeprav so prvi grafizmi izražali tudi ritme (gibanje) in ne le oblike (morda celo prej kot oblike), vsekakor pa je govorica znakov simbolični prenos, in ne le posnetek dejanskosti. Govorica znakov pušča veliko odtenkov: branja, razumevanja in čustvovanja, najsi gre za vsakdanji, umetniški ali znanstveni zapis. Pesnik Guillaume Appolinaire je svoje pesmi zapisal tako, da jim je dal tudi posebno formo in s tem poudaril razmerja med besedami (pisava je manifestacija besed), glasom in vizualizacijo. To pa so tudi razmerja med meta jeziki, o katerih govori Milan Golob: načine branja in zapisovanja opredeli v manifestu, kjer pojasni cikel risb z naslovom Osnovna teorija moje žene ali zgolj - Natalija. S tem je poudaril osebno ikonografijo likovne stvaritve, s poimenovanjem cikla Osnovna teorija jim je pridal še vlogo civilizacijskega palimpsesta.
Golob je povezal različna znanja ter izkušnje in ustvaril prepričljiva likovna dela, risbe na ročno izdelanem papirju. Temeljnik deluje s svojo teksturo, na katero učinkuje gramatura, vpojnost in tudi prosojnost, kot prostorsko odrivalo, ki ga avtor razčleni z navpičnimi ali vodoravnimi črtami, kamor potem preslika in prepiše matematične formalizme. Gre za spontan zapis virtuoza, ki podobno samodejno in suvereno riše aksiome in teoreme, kot drsijo pianistovi prsti po klaviaturah. V mislih glasbenika odzvanja partitura, mislec - risar pa vizualizira zavestno in nezavestno videne podobe in znake, ki so vsi meta govorica. Gre za strukturo vzgibov zavednega (vedenja) in nezavednega, ki jih slika - risba opredmeti. Navsezadnje so pomembne tudi ročne spretnosti, kaligrafija. Golob strastno zapisuje formule, ki jih večina ne razume, pa se kljub temu trudimo razpoznati zapisano. Podobno kot ne moremo razvozlati npr. hieroglifov, kitajskih in arabskih pismenk ali glagolice ter drugih pisav, ker se jih nismo naučili in lahko občudujemo le njihovo grafično dovršenost in skrivnostno pomenljivost, iz istega razloga ne moremo razumeti matematičnih zapisov. Navdušijo pa nas z ritmi, ideogrami, v njih celo ugledamo fiksacijo manter.
V pokrajino (ne)pomenljivih in sugestivnih znakov pa je avtor vnesel sledi zapisa, ki bi lahko bile figure s poudarjeno senco; podobne so menhirjem. Pravijo, da med dušo in kamnom obstaja tesno razmerje: kamen in človek predstavljata dvojno gibanje: navzdol in navzgor. V svoji dvojnosti so figure - menhirji statični, njihova senca pa je prostorski in časovni označevalec. V tej smeri bi mogli iskati Golobovo nadgradnjo t. i. pokrajine sugestivnih znakov. Avtor je iluzijo tretje dimenzije dosegel z brisanjem kontur (uporaba radirke) in premišljenim dodajanjem krožnice. Le-ta je lahko tudi znak pečata (s tem poudari simbol skrivnostnega), kar pomeni zavezo pripadnosti. V Visoki pesmi pravi nevesta ženinu: »Deni me kakor pečat na svoje srce / kakor pečat na svojo roko! / Zakaj močna kakor smrt je ljubezen …» Čiste oblike in prava kompozicijska razmerja pa niso prijetna le estetskim čutom, bolj se nas dotakne njihova duhovna vsebina. Iz teh vzgibov so nastale Golobove risbe. Čar klasičnih tehnologij kot je risba, je prehajanje med snovjo, njeno haptično realnostjo, iluzijo in pristnimi čutno-čustvenimi vtisi. Te subtilne in sublimne zapise duše v nežni tonaliteti papirja in pisala pa je avtor poudaril z rdečimi paspartuji, kot bi hotel z rdečo barvo risbam dodati še več krvi. Rdeča barva je barva duše, libida in srca. Vse troje se združuje v ljubezni. Misterij ljubezni bi skozi avtorjevo poetiko lahko pomagala pojasniti prav simbolična osnovna teorija avtorjeve žene, kajti avtor v manifestu poudari, da so naslovi zelo pomembni. Računa na odziv gledalcev, tistih, ki jim matematični formalizmi niso blizu, so pa likovno senzibilni, in tudi tistih, ki obvladajo (vsaj v segmentih) zapletene sodobne fizikalne teorije in bodo prek znanost ugledali lepoto oblik, grafizmov in tenkočutnih tonalitet risala (pisala), ki ga še posebej mehča (zavija v skrivnost) avtorjev poseg z radirko.
Premišljevanje, odkrivanje in izsledki o misteriju življenja in ljubezni na način avtorjevega pristnega izražanja v likovnem (vizualnem) mediju s klasičnimi tehnikami, kot so risba, olje na platno in fotografija, kakor tudi s sredstvom človekove najbolj razširjene kulturne danosti - pisave in s sredstvi, ki so plod znanstvenih dosežkov naravoslovnih ved - v matematiki in fiziki, so se napovedovali v Golobovem opusu že v letu 2006 v ciklu slik Moje prijateljice (slike) in Natalija (risbe). Golob je povezal slike kot psihične opne, kamor je vtkal lik kroga in s tem aludiral na večnost, ter fotografije, ki kot ujeti trenutki posredujejo vedenje o resničnih dogodkih. V risbah - Natalija pa je izrisal zagonetno matematično uganko kot fizikalno formulo ljubezni. Vse to moremo imeti za Golobove intimne domislice, za njegovo osebno ikonografijo, vendarle pa nas slike in risbe nagovorijo tako neposredno in pošteno, četudi se moramo branja privaditi in postati odprti gledalec, kot je ob razstavi Kraljice noči zapisal kritik V. P. Štefanec, da bi mogli uzreti večplastnost in sestaviti (razumeti) sporočilo Golobovega opusa.
Milena Zlatar
(iz zloženke: Milan Golob; Osnovna teorija moje žene, 2010)
******
Skozi dinamično igro matematičnih izpeljav, ki zgoščeno prikrivajo mehko in nežno narisane podobe, Milan Golob raziskuje meje odprtosti vizualnega izraza in likovnih odnosov. Njegove risbe nostalgično prebujajo spomine na klasične renesančne matematične zapise združene s številnimi drobnimi likovni izrisi. Nakazujejo sposobnost združevanja in raziskovanja le navidezno različnih področij, kot so matematika, fizika in slikarstvo. Slikarja so pritegnili rokopisi visoko sofisticiranih matematičnih formalizmov sodobnih fizikalnih teorij in začel jih je vključevati v risbo. Razstavljena dela na tonsko neenotnih, ročno izdelanih papirjih skozi abstrakciji podrejeno vizualno igro in simbolno energijo matematičnih znakov, vstopajo na področje nenehnega postopnega spreminjanja. Umetnik odriva meje možnosti združevanja realnih matematičnih formul, števil in znakov v enovitost podobe, združujoč idejo cikličnosti časa, kamor se prav skozi znakovnost sodobnega matematičnega formalizma vključuje tudi njegov osebni, trenutni čas obstajanja.
Sarival Sosič
(iz kataloga: Risba na Slovenskem II, 1945-2009, stran 248)
******
Poroka zemeljskega in transcendentalnega
(Milan Golob: Kraljice noči, galerija Bežigrad 1, Ljubljana,
1. april - 28. april, 2009)
Na razstavi Milana Goloba pričaka obiskovalca nenavaden prizor. Po zidovih galerije se vsenaokrog vijeta vodoravni, skoraj strnjeni vrsti razstavljenih del, zgoraj so majhna olja na platnih različnih formatov, pod vsakim od njih pa je še fotografija z enakim naslovom. In na vsaki fotografiji je po en nagrobnik, s katerega lahko razberemo ime, priimek in letnici (rojstva in smrti), iz katerih je sestavljen njen naslov. Na razstavo lahko gledamo kot na nadaljevanje tiste, ki jo je Golob, pred nekako dvema letoma in pol, postavil v ljubljanski Equrni.
Na tisti je razstavil samo platna s po štirimi krogi, razporejenimi v obliko »štedilniških plošč«. Tudi ta so imela naslove, sestavljene iz imen in letnic rojstev in smrti različnih ljudi, le da je šlo takrat večinoma za znane osebnosti iz zgodovine umetnosti, književnosti, fizike ... Njim »pripadajoče« slike je z oblikovno-barvno celoto poskusil uglasiti z delom, duhom, esenco posameznih oseb s teh »metafizičnih portretov«. To nelahko nalogo je zvečine opravil zelo občuteno, tokrat pa si je zadal še težjo. Že v Equrni je med znameniteže pomešal slike, posvečene anonimnim pokojnikom, katerih podatke je pobral z njihovih grobov, kar je tisti razstavi dalo dodatno razsežnost, nekakšno demokratično širino. Tokrat med Golobovimi izbranci ni prepoznavnih imen, so pa ob vseh platnih že omenjene fotografije nagrobnikov.
Znajdemo se torej v univerzumu anonimnih življenj iz različnih geografskih pokrajin, med slikarskimi »esencami« nekoč živih bitij, zdaj izgubljenih v labirintih brezčasja. Težava, pred katero pa se tokrat znajde gledalec, je povezana z odsotnostjo trdnih oprijemališč, ki so jih na razstavi v Equrni pomenila sloveča imena. Njihovo bit je takrat lahko primerjal z avtorjevim poskusom njene likovne interpretacije, prepoznaval stopnje skladnosti, ujemanje, približke ..., tokrat pa je za to prikrajšan. Golobovi pokojniki so namreč tudi zanj samega bolj ali manj neznanci,
katerih vizualno »esenco« ustvarja na podlagi videza nagrobnikov, odseva njihovih površin, strukture materiala, patine, ambienta okrog njih, etimološkega pomena imen, njihovega zvena, oblike pisave, s katero so izpisana ..., različnih sprožilcev asociacij torej. Ti se seveda povezujejo z vsem tistim, kar je naloženo v avtorju, ki svoje slikarske celote gradi v več planih in z zavedanjem o simbolikah in optičnih zakonitostih kroga, prstana, barv, števila štiri ... Golob tako ustvarja vzdušje, prireja gledalcu nekakšno soočenje končnega in neskončnega, omejenega in neomejenega, otipljivega in neotipljivega, ga vodi skozi čas, uprizori poroko zemeljskega in transcendentalnega.
Zaradi že omenjene odsotnosti oprijemališč, anonimnosti pokojnih, opiranja na nagrobnike je njegovo početje neizogibno hermetično in podvrženo naključjem, zahteva zelo odprtega gledalca. Zdi se, da razstavo preveva predvsem spoznanje o krhkosti našega bivanja, ob tem pa je poskus globljega uvida v njegovo naravo.
Vladimir P. Štefanec
(Delo - 18. aprila 2009.)
******
Med obeležji umrlih in slikarskimi podobami poteka večni krog življenja in smrti. Prav tam, kjer je z nagrobniki zaznamovan konec življenja točno določenih oseb, dokumentiranih
z njihovimi posmrtnimi obeležji, ustvarja Milan Golob nov cikel podob Kraljice noči.
Smrt se pogosto enači s temo, temačnostjo, vendar nam dela Milana Goloba kažejo večnost. Bodisi s samo obliko kroga, ki sam po sebi simbolizira večnost, bodisi s površino same podobe, ki se dogaja izza štirih v vrsto razporejenih krogov. V njih se zrcalita svetlo ospredje in svetloba. V ozadju kot mizansceni poudarjene slikarske globine se dogaja psihična opna, zaznamovana tudi s konkretno slikarjevo izkušnjo videnja izbranih motivov, ki so posredni ali neposredni vzrok za nastanek razstavljenih podob.
Vse slike vsebujejo štiri v vrsto razporejene kroge, ki prekrivajo in zakrivajo v ozadju večplastno površino. Ta dejansko deluje kot psihična atmosferska membrana in hkrati koprena, ki omogoča pogled naprej v notranjost podobe. Nanjo se navidezno projicirajo tudi krogi, ki se hkrati izmikajo gledalčevemu pogledu. Ti štirje krogi omogočajo in vpeljujejo pogled skozi mnoge plasti slikovne površine v ozadje in notranjost slikarske podobe. Pogled potuje in se lahko vrača v prve plane, ki jih upodabljajo in uprizarjajo krogi.
Za vsa dela je značilna hierarhična upodobitev plasti in krožnih likov, ki pa se v celoti vzpostavljajo kot enakovredni elementi. Krogi so naslikani tudi znotraj krožnic. Te še poudarjeno simbolizirajo pomen večnosti, brezčasnosti in neminljivosti.
Nebo in krog simbolizirata isto: brezkončnost in brezčasnost, nebo krožnega in večno nespremenljivo prehajanje. Krožno gibanje pomeni popolnost in nespremenljivost. Nima začetka in konca. Simbolizira čas, večnost.
Fotografske podobe nagrobnikov nam z napisi prikazujejo natančen začetek in konec življenja, avtorju praviloma neznanih, a točno določenih oseb. Minljivost človekovega realnega bivanja na fotografijah in časa življenja kot omejenega obdobja se sooča z neminljivostjo, večnostjo časa in prostora na slikah. V podobah Milana Goloba je naslikana večnost in v fotografijah je dokumentiran resničen trenutek, obeležje nekega življenja, ki ga ne bo nikoli več.
Miloš Bašin
(iz kataloga: Milan Golob; Kraljice noči, 2009)
******
Slika je slikarjeva prijateljica
(Milan Golob: Moje prijateljice (slike) in Natalija (risbe) - Galerija Equrna, Ljubljana - 14.11. - 9.12. 2006)
Galerija Equrna je danes na širšem ljubljanskem območju ena redkih referenčnih galerij, ki kontinuirano spremljajo slikarsko produkcijo. Tokrat se v njej z razstavo Moje prijateljice (slike) in Natalija (risbe) predstavlja Milan Golob, umetnik, rojen v Ljubljani leta 1963, ki je v času študija združil umetnost in znanost, iz slikarstva je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, iz fizike pa na Fakulteti za matematiko in fiziko. Kljub raznolikim medijskim možnostim, ki bi se umetniku s tako široko izobrazbo lahko razprle v polju sodobne umetnosti, Golob ostaja zavezan tradicionalno najbolj uveljavljeni umetniški tehniki in ostaja slikar.
Umetnik v naslovu razstave sliko imenuje prijateljica. Če naslov beremo kot iskreno, neironično umetniško izjavo, slikarju slika pomeni mnogo več kot zgolj materialni rezultat njegovega dela - slikanja. Glede na to, da Golob vseskozi ostaja zvest slikarstvu in da na tokratni razstavi predstavlja celo tristo inačic enega samega motiva, lahko izjavo vzamemo skrajno resno. Slika je slikarjeva prijateljica, med umetnikom in materialnim nanosom barve na platnu je stkana intimna vez.
Mozaik tristotih sličic, večinoma ustvarjenih v oljni tehniki, se gledalcu na prvi pogled razpira kot živahna, dekorativna in barvno utripajoča stenska obloga. Formalno se posamezna slika razkriva kot nekakšna tonska barvna vaja, z vedno enakim vzorcem štirih, kot pike na kocki razporejenih krogov. Med mozaik je tu in tam nenasilno vpletena uokvirjena risba za steklom. To je Natalija. Natalija je nerazrešljiva. Zapisana je s pomočjo matematične uganke, ki se konča z vedno istim ničelnim rezultatom in obrisom variirajoče gmote, ki še najbolj spominja na obris školjke, v risbo zaprte skrivnosti. Natalija je zabrisani element motiva štirih krogov, je palimpsestni ostanek slike. Natalija ni prava prijateljica, ni prijateljica na način, kakor so prijateljice slike. Toda, da bi prišli do dna uganki Golobove slikarske razstave, ki ni nič več le zidna dekoracija, moramo upoštevati še zadnji element razstave. Pod vsako sliko, zelo blizu njenega roba, se skriva napis. Njegova vloga je, da bi gledalec prepoznal, da bi povezal ime s podobo. Vsaka razstavljena Golobova slika ima ime. Ime je osebno ime neke resnične osebe, večinoma iz svetov likovne umetnosti, literature in znanosti. Zgodba o prijateljstvu se razširi na obzorje, ki si ga je ustvaril umetnik. Gledalec ne razmišlja več zgolj o iskanju formalne pretanjenosti, iskanju popolnega razmerja med barvo in obliko. Njegova naloga postane iskanje povezave med imenom in podobo. Je ime bizantinskega cesarja in ustanovitelja dinastije Aleksija Komnena pod eno sliko vzrok za zlatkast in rdečkast sijaj barv v njej? Besedilo spremeni pomen podobe. Prijateljica slika zdaj postane več kot zgolj intimna povezanost med slikarjem in njegovim delom. Slika se spremeni v znak, v zgodbo.
Petja Grafenauer Krnc
(Dnevnik - sreda, 29. novembra 2006.)
******
Fizikalna formula ljubezni
(Milan Golob: Moje prijateljice (slike) in Natalija (risbe) - Galerija Equrna, Ljubljana - 14.11. - 9.12. 2006)
Razstava Milana Goloba ponuja gledalcu nevsakdanje bogato vizualno doživetje. Umetnik razstavlja kar tristo del manjših formatov, ki jih je razporedil v nekaj skupin. Te delujejo kot sklenjene celote, obenem pa so del širšega fragmentarnega organizma.
Večina razstavljenih stvaritev so olja na platnu, na katerih avtor variira svoj znani motiv štirih različno velikih krogov, »štedilniških plošč«. Te je na različne načine razporedil in različno pobarval ter jih soočil z barvo in strukturo ostale površine slike. Očitno mu je šlo za pretanjeno iskanje skladnosti med barvo, kompozicijo, strukturo, včasih atomiziranostjo slikovnega polja. Ko je tovrstno skladnost dosegel, pa je poskusil še z neko drugo, še zahtevnejšo, o kateri pripovedujejo naslovi slik. Ti so namreč neobičajni, sestavljeni iz imen, letnic rojstev in smrti čisto konkretnih ljudi. Večina med njimi nam je bolj ali manj znanih iz zgodovine umetnosti, književnosti in fizike, med njimi so tudi čisto neznana, pobrana na primer z zapuščenih nagrobnikov.
V tej fazi je Golob pravo sliko poskusil povezati s pravim imenom, poskusil najti povezavo med oblikovno-barvno celoto likovne stvaritve in delom, duhom, esenco nekega imena. Šlo je seveda za zahtevno početje, pri katerem je bilo treba pokazati veliko občutka, intuicije, pa tudi intelekta, a videti je, da je v mnogih primerih umetnik to nelahko nalogo opravil več kot zadovoljivo. Ime Josepha Beuysa se tako druži z značilno barvo njegove klobučevine, Fra Angelica s svetlobo in duhovno povzdignjenost odražajočim platnom, Kandinskega poveže Golob z racionalno-iIracionalno organizirano slikarsko stvaritvijo. Latinoameriška džungelska svetloba lije iz dela Miguel Angel Asturias, polzljivost temperamenta in lirike Sylvie Plath iz po njej poimenovane slike, med trše (ali pa najlažje) orehe pa je gotovo sodilo delo s Teslovim imenom. Zdi se, da iz njega lahko razbiramo razlikovanje med (še) neotipljivostjo in otipljivostjo misli pri racionalnem osmišljanju sveta. Dopolnitev razstave z deli, naslovljenimi z imeni v času izgubljenih anonimnežev daje celoti dodatno razsežnost, širino in demokratičnost.
Med omenjene slike je premišljeno razporejen, tako rekoč všit, drugi cikel razstavljenih del, v kombinirani risarski tehniki ustvarjene risbe iz serije Natalija. Te med mnogo številnejšimi slikami delujejo kot nekakšna rdeča nit, na njih pa je Golob kombiniral v rokopisu izpisane vrstice fizikalnih formul in izračunov z ustnicam podobnimi mehkimi formami. S tem je trdoto racionalnega znakovnega zapisa razmehčal tako rekoč do liričnosti, k čemur prispevata tudi mehki barvni ton in podlaga.
Golob torej preplete svoje ustvarjanje z »ljubeznijo« do stvarnikov neotipljivega duhovnega in intelektualnega okolja, v katerem se giblje, in z ljubeznijo do konkretne osebe. Uspelo mu je ustvariti unikaten avtorski univerzum, temelječ na dialogu, povezovanju, prežemanju in skladnosti.
Vladimir P. Štefanec
(Delo - petek, 24. novembra 2006.)
******
Slike (prijateljice) in naslovi slik, ki še niso narejene
Pred dvajsetimi leti so se mi na sliki naključno pojavili štirje krogi, ki so postali moja slikarska stalnica, vse drugo se od takrat spreminja. Začetek je bil vselej zelo kočljiv. Podoba kroga mogoče priča o neki nemoči zares začeti, a obenem tudi o nemoči avtentično ponavljati. Filozofija se postavi na stran idiota kot človeka brez predpostavk. Tudi dimenzije slik so se občutno zmanjšale, a prostor mojega delovanja, katerega gonilno središče so slike, se je razširil. Te slike sem kmalu, a vztrajno in naključno začel naslavljati po preminulih osebah (ime in priimek skupaj z letnico rojstva in letnico smrti). Najprej po osebah, ki so kakorkoli duhovno vplivale name, danes pa večino naslovov za slike naključno pridobim na nagrobnikih pokopališč[1] po vsej Evropi. Število naslovov, ki trenutno čakajo, da zanje naredim sliko, je 6.784. Vsako leto naslikam pribl. 40 do 100 abstraktnih slik malega formata, katerih podoba vsebuje štiri kroge. Slike so končane šele, ko jim iz arzenala naslovov naključno dodelim oz. izberem naslov.
Ne zanimajo me zgodbe ljudi, katerih imena in priimki skupaj z letnicama rojstva in smrti so po naključju postali naslovi mojih slik, in naslovi slik ne vplivajo na končno vizualno podobo. Če bi bili bistveni le naslovi slik, bi bilo veliko enostavneje s temi naslovi poimenovati enake monokrome readymade slik enakih velikosti. A pri meni je slika šele skupaj z naslovom končana celota. Četudi posamezna slika vizualno vzdrži, bi bila brez naslova hendikepirana in obratno.
Plebejci so bili vedno brez imena. Da se sužnji ne bi upirali, je bilo nujno, da so ostajali nepismeni. Ruski modernisti ter Stalin in Gorki in še mnogi drugi so sanjali o tem, da ljudje ne bi več imeli imen, temveč le črko skupaj z enoto, kjer delajo. Kompozicija f, Konstrukcija z, Brez naslova 3 …
Vsakih nekaj let za narejene slike naredim video[2], v katerem berem naslove narejenih slik, ki so na videu izpisani kot podnaslovi. Naslov slike je pač pomemben. Marcel Duchamp je imel prav, ko je rekel, da je naslov nevidna barva.
Podobnost slik iz tega obdobja je vedno zunanja (štirje krogi), medtem ko razlika, naj bo velika ali majhna, oblikuje jedro mojega slikarstva (ponavljanja). Površini je lastno, da izniči razliko, a samo na površini.
Ne vem, zakaj si z veseljem otežujem delo tudi z izbiro naključnih, a različnih dimenzij platen. Poleg tega nisem prepričan, da je vse, kar piše na nagrobnikih, resnično. Vse razstavljene naslovljene slike je v tem prostoru združilo naključje. Najprej je bilo ime in sedaj je to ime del naslova moje slike. Wittgenstein bi se mogoče vprašal, kako majhna misel je bila potrebna, da mi je že zapolnila velik del življenja. Lahko, da je vse skupaj ena totalna zmešnjava. V tem sem bil vedno dober.
Kot pravi Gilles Deleuze[3], je ponavljanje v vseh ozirih transgresija. Gre za to, da delujem in iz ponavljanja kot takega napravim neko novost, se pravi svobodo. Ponavljanje zoperstavljam zakonom narave. Bistveno in nebistveno sta neločljiva. Smisel in nesmisel sta povezana. Najprej so bili ljudje z imeni, da so imena nato lahko postala del naslovov mojih slik. Ponavljanje nekaj spremeni v duhu, ki ga kontemplira. Šele v nekem drugem času in prostoru mogoče spet odkrijemo tisto, kar smo vsi pozabili. Problem navade, ki ni ponavljanje, je, da je navada podrejena ugodju.
Smisel je v samem problemu. »Učiti se« se vselej dogaja v nezavednem. Postulati, ki nimajo potrebe po tem, da so izrečeni, bolje delujejo v tišini. Tudi zgodovina slikarstva je mesto nesmisla in neumnosti. Morda je potreben Apolon, mislec jasnega-nejasnega, da bi mislil Dionizove ideje, zato da bi ponovno ustvarili svetlobo. A če bi se vse splačalo in bilo pravilno, sveta ne bi bilo.
Ponavljanje ni nikoli ponavljanje »istega«, temveč vedno ponavljanje »različnega« kot takega in razlika ima sama po sebi za objekt ponavljanje. Genitalno mišljenje pa Jaz vedno pripelje do tega, da misli le tedaj, ko svojo lastno strast misli v čisti in prazni formi časa. Govorica ponavlja preteklost, ki sama nikoli ni bila sedanjost. Ja, nekaj je, kar sili misliti.
Moje slikarstvo ne posnema, a to predvsem zato, ker ponavlja in ker ponavlja vsa ponavljanja. Vključevanje mojih slik v vsakdanje življenje je nerešljiv estetski problem. Zgodovinsko gledano so naslovi slik izum trga, toda z njim tako nisem v prijateljskih odnosih. Svet mojega slikarstva[4] (duha) ni pogojen le z gledanjem in vživljanjem, ampak že samo z možnostjo za to.
Vseeno je, kje se ogled razstave začne, če vas bo in dokler vas bo mikalo, boste nadaljevali z ogledom, in ni nujno, da si ogledate vse. Ne iščite začetka. Slike, ki si jih ne boste ogledali oziroma niso razstavljene, niso nič slabše, samo videli jih niste. Kaj se dogaja, ko se nič ne dogaja? Mogoče gnostična utopija, kako premagati smrt. Posvetilo se mi je, da sem bedak.
Ne vem, zakaj bi moral naslov te razstave imeti kaj skupnega s tem besedilom, lahko pa.
________________[1] Fotografiram nagrobnike, ki me naključno pritegnejo zaradi nenavadnosti napisa ali oblike. Naslove slik, ki še niso narejene, nato doma prepišem s fotografije, fotografije pa arhiviram, tako da lahko po potrebi čez več let ugotovim, kje sem naslov našel.
[2] Videe posnamem z rudimentarno, »zastaralo« elektronsko opremo (npr. Olympus SP 310). Videi so malih dimenzij (320×240 px oz. 640×480 px) v ČB tehniki. Zvok posnamem z deset let starim klasičnim mobilcem (Samsung GT-C3590). Vse skupaj obdelam in združim npr. s programoma Videopad in Audacity.
[3] Gilles Deleuze; Razlika in ponavljanje, predgovor Alain Badiou, prevod Samo Tomšič, Ana Žerjav, Marko Jenko in Suzana Koncut (uredil Peter Klepec), Ljubljana 2011 (Založba ZRC SAZU, Philosophica, Series Moderna)
[4] Slikarstvo je stvar duha (La pittura è cosa mentale), je govoril Leonardo da Vinci.
Milan Golob
(Spremno besedilo ob istoimenski razstavi v UGM studio, Maribor, 2023.)
******
Aleksander Bassin: Iz izrazito slikarske izkušnje ste se (začasno?) »prelevili« v vestnega zapisovalca neke intimne realnosti - v spomin sem si namreč priklical vašo razstavo v Bežigrajski galeriji. Kako sami pri sebi utemeljujete tako odločitev, duhovno stanje?
Milan Golob: Vse skupaj se je začelo že prej, toda nekaj organsko ključnega se je sprožilo pred slabimi desetimi leti, ko sem imel atelje še v stari avstro-ogrski šoli v Rakitovcu, v slovenskem delu Čičarije. Prostor je bil velik kot manjša telovadnica, popolno nasprotje majhnega predhodnega, v kleti utesnjenega ateljeja v Kamniku. Pred prihodom v Rakitovec sem delal dvometrske slike, kot da bi si v utesnjenem prostoru nezavedno želel razširiti svoj prostor slikarstva. Ko pa sem prišel v velikanski atelje v Rakitovec, so se mi formati postopoma, a organsko in spontano, zmanjševali. Razstava Škure via Kazimir v Equrni leta 2001 je bila že sestavljena iz nekaj dvometrskih slik in množice manjših, celo dvajsetcentimetrskih. Ta proces se je nadaljeval in danes za občutenje velikosti monumentalnega slikarskega prostora preprosto nimam več potrebe po velikih formatih. Nasprotno, večje vživetveno slikovno polje med procesom slikanja mi nudijo mali formati. Tudi poimenovanje slik mi je bilo vedno pomembno, in tudi to me je pripeljalo do nečesa, česar z naslovi, kot je npr. Brez naslova, ne bi nikdar slikarsko okusil. Prepuščam se in si jemljem svobodo. Od naslovov, kakršni so bili Ziza, Avša, Adijo, Mulatka, One Way Head ..., sem prišel k naslovom, kot so; Caecilie von Stülpnagel (1809-1886), Emilia Valacco (1911-1946), Ljubica Rafajlovič (1932-1958), Pavle Golob (1930-2007), Vinicio Ranieri (1921-1921), Brana Promyschljanskaja (1923-2004), ... . Ti zahtevajo popolnoma drugače strukturirano slikovno polje, če naj slika vizualno razpira naše in predvsem moje migetanje v slikarskem prostoru enaindvajsetega stoletja. Imam slikarsko iluzijo, da nenehno lovim duh slikarstva, ki je vedno svež in pred menoj. To lovljenje duha mi kvalitativno bogati celotno življenje in me intimno vpenja v slikarsko gostoto od predvčerajšnjega do pojutrišnjega časa. Sem Homo Faber slikarskega duha prihodnosti, tistega, v katerega prostor se odpravljam.
Aleksander Bassin: Kakšna je v tem smislu vaša razmejitev med risbo in sliko - ali sploh je in če je, v čem je njeno bistvo?
Milan Golob: Vse je med seboj na svojstven način povezano, močno ali šibko, zaznavno ali nezaznavno. Ta povezanost omogoča, da stvari razlikujemo in si jemljemo svobodo, da postavljamo meje, da razmejujemo. Tako je tudi z risbo in sliko. Ni slike brez risbe in nasprotno; in če se vse skupaj dogaja blizu meje, lahko dobimo občutek, da meja izginja, a temu ni tako. Definicija risbe je problematična zadeva, še bolj definicija slike, sta pač živ organizem, ki se razvija in hkrati odmira.
Osebno me pri risbi, risanju zanima in vleče tisti del, ki me lahko odpelje v nove doživljajsko intimne prostore, do katerih slika ni benevolentna in obratno. Bolj me zanima simbioza, sinteza z drugimi prostori, kot pa območje obmejne sinteze, ki nam je organsko že vnaprej dana in ji nikoli ne utečemo, le zakaj bi ji.
Aleksander Bassin: S čim se trenutno ukvarjate in kaj načrtujete za najbližjo prihodnost?
Milan Golob: Življenje je vredno izrabiti za pozitivno norost.
To je moja obsesija, preokupacija. Ukvarjanje s slikarstvom, risbo ... je dovolj noro, da me žene naprej in da rad živim in imam ves čas občutek, da sem na začetku nečesa neznanega, navdušujoče velikega. Če se pozitivni norosti, slikarstvu ... , prepustiš, potem ji daš ves razpoložljiv čas in vse dejavnosti ji morajo biti podrejene.
Diktum slikarstva mi kaže pot. V spodbudo mi je parafraza Kosovelovega zapisa na Sežanski knjižnici; Pozitivna norost slikarskega genija = oko + duh + razum + telo. Skratka, upam, da ne bo jutri konec vsega. In vem, da pred dvajsetimi leti niti sanjal nisem o slikarskem prostoru, v katerem živim danes. Verjamem, da je prihodnost pozitivno nepredvidljiva in to, kar imam danes v glavi, bo jutri ob bredenju po neznanem transformirana v nekaj vsestransko širšega, globljega, lepega, navdušujočega ... Zaradi slikarstva sem opravil veliko selitev, pognal korenine v slikarstvu in izgubil ostale. Ali kot pravi Sylvia Plath; This the sea, then, this great abeyance. (To je torej morje, ta neznanska negotovost. Prevod Miha Avanzo) ln slika je še vedno moja prijateljica in gre z menoj v prihodnost.
(Tihomir Pinter, Aleksander Bassin; Atelje in umetniki, Pasadena, Ljubljana, 2012, str. 62.)
******
Moje prijateljice (slike) in Natalija (risbe)
Vem kaj hočeš, a življenje je brutalno, brezbrižno in nas neprestano sili v abotne opravke. Velikost pa fascinira, omogoča percipirati svet s simulacijo brezmejnosti, ki zapelje v prokrastinativno telurični jutri. Štedilniki. Krogi. Štiri. Prijatelji, prijateljice, neko ime na židovskem nagrobnem kamnu v Dolgi vasi ali pa v Gemäldgalerie v Berlinu. Lepo. Dno brez dna, visoko. Nobenega odpora. Navdušenje in fasciniranost nad rokopisi sodobnega fizikalnega formalizma. Trdna snov, astrofizika, plazma, delci, polja, čisto zares in čečkarije, ki me vlečejo k sebi in brez sentimentalnosti dregajo s komolci v akrobacijah z napakami. Vhod v nekaj veličastnega.
Česa se ti je bati? Prehoda iz barve v drugo, ki je lahko banalen, a ni in sploh ni res, da se modra najbolje prilega krožni obliki. Pa je to pomembno? Ne. Povsod so štirje krogi in včasih rumena deluje bolje. Pokrajine teh malih slik pa kažejo morda že kar zeleno in naslovi niso praktični in ne bi mogli biti drugačni. Lepo je na pokopalisčih, kjerkoli, najlepše na opuščenih.
Misteriozno vrtanje po nosu pa je prelahko in si ga je treba prepovedati. Radiral sem, a prihajajo trši dnevi in tudi moj delež ne bo šel v izgubo. Nič hudega. Nič drugega.
Milan Golob
(Spremno besedilo ob istoimenski samostojni razstavi v galeriji Equrna, 2006.)
******
Start, kdo ve kje, zakaj in kako, ni bil odvisen od mene. Vse kar sem lahko storil, je, da sem se odkrito spoprijemal s snovjo. Če mi je usojeno, da bom visel, zagotovo ne bom utonil. Stendhal je priznaval, da ob koncu poglavja nikdar ni vedel, kaj naj bi se godilo v naslednjem. Tudi meni ni bilo jasno, da bom potoval celo preko Kazimira in še manj, da bom prišel v Škure. Včasih grem preprosto za nosom. Opažam predvsem tujce, kar je znak, da sem v tranzitu. Nek bled spomin mi pravi, da sem na poti srečal tudi Velimirja Hlebnikova in Borisa Mikhailova, lahko pa da se mi je sanjalo ali celo frčkalo. Prizadeval si bom dobiti kakšno vozovnico za naprej, saj če ostanem tu, bom vse pokvaril. Kako že gre: "Lačen si že, še preden prideš v dobro gostilno." Žal pa telo ne pozna upanja, samo nelagodje v drobovju. Ker pa sem rojen za svetal dan, se lahko izteče tudi drugače. Zagotovo sem zapopadel tudi to, da ne ponuja samo moderno mesto, npr. Hegel City, duhu prostor, kjer se lahko zave sebe. O barvah in smrti pa itak še nihče ni nič ultra izjavil. Po malem se mi je začelo tudi svitati, zakaj je Rothko proti koncu izgubil Newmanovo, Stillovo prijateljstvo. Navsezadnje, kaj je velikega v tem, če si ravnodušen (samo) v času blaginje. Za svobodne ni resne poti nazaj.
Na poti Škure via Kazimir sem videl zakon, da iz mizerije raste fantastična vzvišenost in da se povprečnim z leti iskana svetloba razprši in vidijo središče povsod.
Imel sem se lepo, enako želim tudi gledalcem, temu pireju.
Milan Golob
(Spremno besedilo ob istoimenski samostojni razstavi v galeriji Equrna, Ljubljana, 2001.)
******
Umetnost mi ni bila nikoli izziv. To je prelahko. Drsaš od ene genialne ideje do druge in povsod samo megla. Z umetniki se dolgočasim in če dobro pogledam, so brez izvirnih idej, so mešači zraka. Ko kdo kjerkoli in kakorkoli reče, da je umetnik, je to enako, kot če bi rekel, da je kreten. Samoimenovane umetnike zanima participacija v "up to date" dogajanjih in trpijo zaradi svoje marginalne pozicije. Imajo cele kilometre besed o tem, kaj naj bi bila umetnost, pa kaj jim to pomaga, ko pa so doživljajsko topi in prazni. Ena sama kolobocija in nakladanje o širjenju meja.
Npr. slike Sigmarja Polkeja so zelo zanimive, v sebi imajo izredno dobro perpleksivno prepleteni Zeitgeist, novodobno eksistencialno tenzijo, kot veliki bankovci. Tudi konceptualni umetniki sledijo s pomočjo permutativnih idej iluziji svobode, ki jo ustvarja bankovec. Vse to je verjetno umetnost, ni pa slikarstvo. Zanima jih perpleksija planov, prostorov, intermedialnost, ... - zakaj bi slikali, saj jim za iluzijo svobode zadostuje bankovec. Zanima jih tudi glasba, najbolj šelestenje dolarjev.
Toda v enem Cézannu je več življenja. kot v celi Ljubljani, da ne rečem kaj več.
Sem slikar in to še ne tako dober, kot bi si želel biti. V slikarstvo sem nekako zaljubljen. Dobrih slikarjev skozi vso zgodovino je zelo malo. Med njimi bom, ne zaradi svojega ega, ampak zato, ker verjamem v slikarstvo in v to, da zmorem narediti sliko, ki bo to vero ohranila. Slikarstvo je dolgotrajen proces in moj program je, da skozi nujne faze, ko delam povprečno in slabo, z intenzivnim slikarskim študijem pridem do slike, slik, ki se bodo približevale najboljšim in postale signifikantno drugačne in se začele dvigati iz poplave povprečnih, mrtvih slik. Nikoli nisem slikal z drobovjem. Za slikarja še vedno velja, da naj bi bil glup ali da je glup. Če ti rečejo da si preveč pameten, s tem mislijo; "OK, ampak slikati pa ne znaš." Slovenija je pač hrupni inkubator za proizvodnjo ovc in v njej se včasih počutim kot pošteni kriminalec in prav je tako.
Če bi kjerkoli eksplodirala atomska bomba, me to ne bi zelo ganilo, vse bi bilo kot prej. In če bomba slučajno ne bi padla name, bi pač slikal, kot je slikal Bonnard v času Auschwitza.
Moja pot; vsakodnevno preseganje svojega slikarstva, in želja; veliko tišine.
Milan Golob
(Spremno besedilo ob samostojni razstavi Slike v galeriji Equrna, Ljubljana, 1997.)
******
1. Ali se vam zdi narava veliko bolj zanimiva in zato skoraj ne gledate slik?
a) Da.
b) Ne.
c) Seveda, narava je nezdružljiva s hudičem.
d) Nikoli.
2. Ali vidite sebe ko žival, katere impulzivnost in nagon sta prevlečeni s tanko prevleko civilizacije?
a) Na takšna vprašanja ne dajem odgovorov.
b) Ne.
c) Da.
d) Jasno, toda ta žival je lahko samo bog.
3. Ali ste se sposobni zaznati globino podobe in ne samo površine, zreducirane na ekransko sliko?
a) Odvisno od resolucije ekranske slike.
b) Da.
c) Samo ob dobri prehrani.
d) Ne.
4. Ali ste mnenja, da mora biti v umetnostnem polju strukturirana dosledna hierarhija, tako kot v katoliški cerkvi, vojski, itd ?
a) Da, če sem jaz v špici, drugače ne.
b) Da.
c) Ne, če sem jaz v špici, drugače da.
d) Ne.
5. Ali ste sposobni podvomiti o očitnih stvareh?
a) Da, toda nič mi ni očitno.
b) Umišljam si.
c) Ne.
d) Ne.
6. Kateri od naštetih čeških pesnikov vam je najljubši?
a) Ladislav Čelakovsky.
b) Robert Lozar.
c) Jan Neruda.
d) Jan Kolar.
7. Zaradi česa se spreminja fokalnost umetnosti?
a) Amplitude.
b) Mešalcev zraka.
c) Pričrtanega kroga.
d) Nerazcepnosti.
8. S čim frekventno sinhronizirate vaš fazni zamik?
a) Nasledniki.
b) Predniki.
c) Podatki.
d) Bonboni.
9. Kakšna je vaša življenjska strategija?
a) Linearna.
b) Omejena.
c) Normalna.
d) Rizična.
10. Kakšno zvezo ima vse do sedaj povprašano s slikarstvom (umetnostjo)?
a) Avtomorfno.
b) Izredno.
c) Nobene.
d) Konkurenčno.
11. Kaj je cilj umetnosti?
a) Ladja norcev.
b) Satori - poblisk.
c) Petek popoldne.
d) Zasilni depo Likovnega salona Celje.
12. Ali mislite, da je življenje pravljica?
a) Ne, življenje je nekaj drugega in jaz sem nič.
b) Brigaj se zase.
c) Življenje je zgolj čutna oblika našega zora.
d) Da, angelska pravljica.
13. Imamo naslednje zaporedje; bicikel, senena kopica, ogledalo - kateri člen sledi?
a) Klient.
b) Lavabo.
c) Rulada.
d) Zrelost.
14. Kakšno vreme je bilo včeraj?
a) Ne vem.
b) Omembe vredno.
c) Čudežno.
d) Zelo inteligentno.
15. Ali je mogoč dogodek, ki je slikarsko resničen, zgodovinsko pa ne?
a) Samo v primeru, ko se ne skopari z idejami.
b) Peter trdi, da je to mogoče.
c) Alenka trdi, da to ni mogoče.
d) To lahko dokažem.
Odgovori: a) = 0 točk, b) = 1 točka, c) = 2 točki, d) = 3 točke.
Skupno:
0-11 točk. O vaši priročnosti ne gre dvomiti. Seveda imate zgornjo mejo, toda s tem ni oslabljena vaša rekurentno komutativna priročnost. Smisel vrtenja vaših priročnosti in prilegajočih se idej je pozitiven. Vsi vas ljubijo in vi ste zrelejši.
12-23 točk. Tudi bog, ko je bil vaše starosti, ni bil priročnejši. Res je, včasih so vaše priročne ideje periferno orientirane, toda zaradi tega vam niso zaprta vrata v razred ostankov in tudi marsikaj priročnega vam je trenutno še tuje in ta manko je izvor vaših umetnostnih kreacij. Srečni ste.
24-35 točk. Neartikuliranost distance je duša vaše priročne lepote in vaša idejnost ni majhna sreča nepremičnega dneva. Ni modro spregledati izrednega stanja in nato sklepati pogodbe zavezništva s priokusom obrata. Očarljivi ste.
36-45 točk. Veste več, čeprav se včasih delate, da je potrebno manj. Vaša priročnost je intaktno šizofreno fanatična in še to samo v okviru pirotehničnih idej. Zadovoljni ste in če stopite na prste, ste večji, saj priročnost ni vaša glavna karta.
Milan Golob
(Spremno besedilo ob samostojni razstavi Slike in priročnosti v Likovnem salonu Celje, 1995.)
******
Samo pridi mi blizu, če upaš, te bom premevžal kot cukr in s kolesom odpeljal tako daleč, da bo karmin čez stegna. V Pisanellovi Viziji ti bom povedal, da se mi že grauža, ko smo danes vsi tako prekleto pametni in poduhovljeni, toda v resnici nič drugega kot tri tedne stari krofi. Stran bom zmetal vse pojmovno anti-slikarstvo in če bo slučajno poplava pop-minimalističnih industrijskih izdelkov, imam s seboj čoln za napihniti. V primeru samo povečane vlažnosti pa se bova vozila kar čez inteligentne Kosuthove črve. Med rezanjem vratov ready-made fetišem ne bo dišalo po ping pong zen filozofiji. Šodr, špegl in burek pa naj zaradi mene žegna, kdor hoče. Kolo se nama lahko tudi pokvari, toda nič ne skrbi, si bova kak voziček že izposodila v najbližji galeriji. Zaribalo nama ne bo, imam dovolj olja. Jaz si bom vseskozi domišljal, da sem dober slikar, in ti, kar hočeš.
Če se bojiš, da te odplakne, in mi ne prideš blizu, ne greva nikamor. Da ti ne bi kaj vsakdanjega ušlo, redno plačuj položnice in vsak mesec na sveže poliži kakšnega boga, ki ni bolj več kot nič. Tudi brez centrifuge se mogoče sfura, ne vem. Nebo po košnji je z malo truda rumeno in pazi vsaj to, da ne bodo na njem packe od vroče goveje župe z artičokami. Oh ja, benevolenten sem samo do tistih, ki imajo v sebi vsaj malo rumene. Življenje je pač rumeno in to je tisto, česar ti ne razumeš.
Čao.
Milan Golob
(Spremno besedilo ob istoimenski razstavi v galeriji ŠKUC, Ljubljana, 1994.)
